Najstniška ljubezen

Uf, tale je pa težka. Doslej nisem imela tipične vloge starejše sestre, pa čeprav imam dva mlajša. Sestra mi sicer v zadnjem obdobju večkrat reče, da je vesela, da me ima. Če ne drugega, sem pri starših naredila vse prve korake. Ko jih naredi ona, to že čisto normalno sprejmeta, hehe.
Zdaj pa me očitno čaka ta vloga oziroma bolje rečeno vloga starejše sestrične, sestre ali brata pač nima.

Smo bili zadnjič na družinskem kosilu, pa so reveža, 13 let starega, zasliševali o tem, ali je kaj zaljubljen ipd. Drugi so ostali brez odgovorov, meni pa jih je prostovoljno prišepnil na uho. Še isti dan sem dobila en cel kup njenih slik na email. Danes pa se je oglasil pri meni, pokazal še nekaj slik na telefonu in hotel odziv. Hja, luštna je, kaj pa naj drugega rečem. Zdaj se najina debata nadaljuje preko interneta. Fant bi rad en odziv, pa res ne vem, kaj naj mu rečem. Punca mu je všeč že od vrtca (ni pozabil poudarit, da tega ne ve nihče), misli, da je tudi on všeč njej, v zvezek mu namreč riše srčke in se mu podpisuje. Že lani jo je hotel vprašat, če bi hodila z njim, pa si je premislil, ker se mu je zdelo prezgodaj.

Kaj mu odgovoriti?? Pojma nimam. Težko je to. Če se spomnim nas pri trinajstih in če smo čisto iskreni, smo imeli podobne fore. To se nam je seveda zdelo nekaj najbolj pomembnega v življenju. Če zdaj pogledamo nazaj, vemo, da so bile to ene čudne zaljubljenosti, da smo si malo popestrili dneve. Nekdo ti je pač moral biti všeč.

Še bolj hecno je, ko pomislim, da sem bila v resnici samo dve leti starejša od njega, ko sem imela prvega fanta. Že takega, "ta zaresnega". In časi se spreminjajo. Danes mogoče sploh ni več čudno pri trinajstih imeti prvega fanta/punco. No, seveda, nam je, njim pa mogoče ne.

No, ja ... odgovora nimam. Kako se pogovarjati z njim, nimam pojma. Vidim pa, da bom sedaj tista, ki ji bo zaupal in bom torej morala izustiti tudi kaj smiselnega in po možnosti celo koristnega.
Če ima kdo kakšno dobro idejo ali lastno izkušnjo - na dan z besedo, prosim.

"Lassie" se vrača :)

Lassie je tokrat moja malenkost :)
Ja, zadnji tedni so bili precej pestri. Danes pa tak poseben dan, da sem se odločila, da končno spet malo dam iz sebe vse svoje misli in začnem novo obdobje mojega bloga. Študijsko leto se bo kmalu zaključilo (upam, da uspešno) in spet bo nekaj več časa za pisanje.

V tem času se je marsikaj spremenilo. Tisto, kar me je najbolj zaznamovalo, je to, da sem po več kot petih letih spet samska. Pobuda je prišla z moje strani, pa sem vseeno mislila, da bodo zadeve prišle za mano. Zdelo se mi je, da bi morala jokat kot dež, se smilit sama sebi ali kaj podobnega. No, imam se super, niti za minuto nisem obžalovala svoje odločitve in dejansko sem se na nek način sprostila. Takoj začela na novo. Pa s tem ne mislim nove zveze, ampak novo življenje. Ko si v zvezi, se namreč marsikaj spremeni, sploh, če si smotan, kot jaz več kot očitno sem. Zdaj si življenje postavljam nazaj na stare tirnice, vseeno sem pa v teh petih letih pridobila tudi ogromno izkušenj in grem lahko naprej še boljša. No, malo časa mi dajte za to :)

Je pa zanimivo opazovat ljudi. Ko poveš, da se je tvoja zveza zaključila, te vsi grozno prestrašeno gledajo, ne vejo, kaj bi rekli in vsi izustijo nekaj v smislu: a si v redu? Ja, sem v redu :) Več kot le to! In tisti, ki so mi blizu to občutijo. Jaz to šele dobro dojemam. Ampak, če navzven oddajam neko novo energijo, me to več kot veseli. Lepo je pridobiti nekaj samozavesti, veselja, energije, živahnosti. In ne, še kak mesec nazaj si nisem znala predstavljat, da bom pisala kaj takega. Zadeve se pač spreminjajo ...

Že včerajšnji večer je bil poseben. Bil je nov začetek. Danes pa me je zadelo ... Cel dan sem si ponavljala: Če si nekaj močno želiš, se uresniči. In: potrpežljivost je lepa čednost. Bilo je težko, ampak v resnici sem mislila, da bom čakala dlje, potem pa pol ure pred polnočjo dejansko dočakala. In spet imam upanje, eno novo iskrico. Lepo je, ko se ti zvečer želja uresniči in greš lahko miren v posteljo.

Za posladek pa še malo glasbe, da ne bom samo nakladala o stvareh, ki jih nihče ne razume. Spodnji dve pesmi sta bili danes pri meni na repeat cel dan. Prva me je čisto zasvojila, taka fajn priredba mi je :)

Druga pa zato, ker ima fajn besedilo - vsaj refren si ponavljam že par dni. Si ga je fajn zapomnit in si ga zapeti, ko ni vse tako, kot bi moralo biti ;)

Vse se da, če človek zna

narisat plus iz minusa.

Vse se da, če človek zna

uživat v tem, kar življenje mu da.

Črne mačke prinašajo srečo

Že pred dnevi sem povedala, da sta dve zadevi pritegnili mojo pozornost in bi ju rada delila še z ostalimi. O psih sem že pisala, zato so danes na vrsti mački. Črni. Bav-bav.

Niso bav-bav :) Vraževerje nas ubija. Posledično pa v zavetiščih en cel kup črnih mačk, ki čakajo posvojitelje v nedogled. Nihče jih noče. Ker so črne. Ampak nihče pa ne gleda njihovega karakterja ...

Da ločujemo mačke med seboj po barvi, mi je nekaj bolj nesmiselnega. Vsak maček je lep, pa če je bel, oranžen, trikolor, želvovinast, tigrast, črno-bel, siv ... ali pa črn. Tisti, ki imamo okrog sebe veliko mačk in imamo z njimi nekaj izkušenj, vemo, da so sicer tudi karakterji malo povezani z barvo. Ampak to so le vzorci in lahko rečem, da gre za posploševanje. Kot da bi rekla, da so vse blondinke prijazne. Želvovinke so torej po navadi malo posebne, odštekane, "nore". Trikolor muce so umirjene in prijazne. Črne pa ... imajo eno posebno energijo. So malo samosvoji, a vseeno zelo navezani na človeka. Ponavljam - to so le neki posplošitveni vzorci.  Obstajajo izjeme, tako kot povsod.

In da nekdo črne mačke niti pogleda ne, zato, ker je pač črna, mi ni predstavljivo. Ljudje bi takoj posvojili dolgodlako sivo muco, črni pa ne posvetijo niti sekunde pozornosti. Zabavno je potem, ko žival pripeljejo domov in ugotovijo, da je plašna, nezaupljiva, neprijazna ... Hja, kaj pa si gledal le na zunanjost!? Sedaj pa imaš muco, ki jo lahko gledaš in občuduješ njeno neizmerno lepoto, pobožal je pa ne boš nikoli. Verjemite - dogaja se pogosto. Ljudje gledajo le na zunanji videz mačke, pozabijo pa na karakter, potem pa so razočarani, ko vidijo, da tista mala siva dolgodlaka kepica ne odrašča v mačko, kakršno bi si želeli.

Karakter je pomemben. Pri ljudeh, pa tudi pri živalih.

In črne mačke niso čisto nič drugačne od ostalih. Njihov kožuh je pač črn. In to je to. Ne prinašajo nesreče. Le zakaj bi jo? Črni mački prinašajo srečo (tako kot vsi ostali) svojim skrbnikom.

Pozabite na predsodke!

Všeč mi je, kar so zapisali na zverce.si:

Črne mačke vsak petek, 13. prespijo. Tako kot vse ostale dneve.   ;)

Črne mačke sploh niso črne. Črne mačke so zlate!

Nikoli ne reci nikoli

Prepričana sem, da je vsak človek v moje življenje prišel z namenom ... pa tudi odšel. Vsak ti lahko nekaj da. Vsak te nauči nekaj novega.
Zanimivo pa je, ko človeka poznaš leto, dve ali celo več, pa potem kar naenkrat ugotoviš, kaj je tisto, kar ti daje. In da je to nekaj čisto drugega kot si mislil doslej. Poleg tega je to nekaj, za kar si mislil, da se ne more zgoditi. Pride pa kot strela z jasnega in ti dan postavi na glavo.
Ena od stvari, ki sem se jih pri tej osebi naučila, je torej ta, da ... nikoli ne reci nikoli.
Ker si res nikoli ne bi mislila, da se meni kaj takega lahko zgodi. Zanimivo je, da ljudje lahko presenetimo še sami sebe. Enostavno smo nepredvidljivi. Včasih še sami sebe ne poznamo dovolj dobro, morda kakšno stvar skrivamo še sami pred sabo ali pa ... se samo ne prepustimo toku, temveč preveč močno želimo držati vajeti nad svojim življenjem.

Ljudje smo pač čudni.

Pes je človekov najboljši prijatelj

Že pred časom sem povedala, da sem velika ljubiteljica živali. Danes sem naletela na dve zadevi, ki bi jih rada delila z vami. Morda pa komu le dajo misliti in bo naredil korak naprej ...

Stari psi so definitivno nekaj posebnega. Vedno me stisne pri srcu, ko slišim, da je v kakšnem zavetišču nov pasji starček. Kako se ga lahko znebiš po recimo desetih letih skupnega življenja? Pes je odraščal ob tebi, ti bil zvest in te imel najraje na svetu. Ti pa ga pustiš na cedilu na jesen življenja. Nepredstavljivo!

Drugi pa pravijo, da starega psa ne bi nikoli posvojili. Še odraslega ne bi ali eno leto starega. Vedno slišim, da bi ljudje radi tri mesece stare mladiče. Oh, jaz pa nikoli v življenju ne bi šla posvajati mladiča. Koliko živcev ti je prihranjenih, če posvojiš odraslega psa! In ja - starega psa se lahko nauči novih trikov! Poznam nešteto primerov.

Starčki imajo eno posebno energijo, svojega človeka imajo še raje kot so ga imeli kadarkoli prej. Zelo vesela sem ob zgodbah, ko ljudje posvojijo starejše pse. Nerada rečem, da je pes hvaležen, ampak res - starčki so hvaležni za novo priložnost. In lepo je, da jim lahko polepšamo vsaj zadnje leto ali dve.

Psi so definitivno najboljši prijatelji. Ljudje pa ... kreteni.

Ko izberete življenje s psom, vedite, da ga ne smete nikoli zapustiti. (D. Pennac)

Misija: gremo v kino

Včasih niso imeli televizije, pa so bili v kinu vsak teden. Jaz nisem bila že ... nekaj let. Poleg tega - vstopnice za kino so danes tako drage, da te lahko samo na rit vrže. Saj niso normalni - 5 € in več?! Ne, hvala!

Trenutno je aktualen Titanik (mimogrede - sem tisti čudak, ki ga sploh še ni gledal in niti nimam namena) in v.d. tašča je vsa navdušena ugotovila, da je to končno film v 3D, ki ga pa ona mora videti. Blazno jo namreč zanima, kako je videti 3D film.

Tukaj pa se začne misija. Gremo po nekaj letih spet v kino. No, midva sva seveda ostala doma, naj gresta sama :) Ona navdušena, on je že cel dan tarnal, da zvečer ga pa čaka kino in kako škoda je, da nimajo kakšnih lučk, da bi lahko zraven časopis bral.

Ona je pač človek, ki je občutljiv na vsako najmanjšo sapico, poleg tega jo zebe non stop. Kinodvorane so po najinih izkušnjah hladne in na to sva jo seveda opozorila. Ob čisto resnem vprašanju "A naj kapo tudi vzamem?" je bilo pa zame konec. Smeh :)

Kar mi je pri `iti v kino´ posebej zanimivo, je to, da ljudje enostavno morajo kupiti kokice. Seveda, v kino se gre zato, da se dobro naješ. Pa še eno veliko CocaColo, da greš potem vsaj trikrat na wc (med filmom, se razume). Saj ni treba kupiti vsega, kar ti ponudijo! Greš, pogledaš film, se imaš fino in ... to je to. Nažiranje s kokicami, srkanje pijače po slamici ... ojoj, a res to rabimo med gledanjem filma?

Mogoče je to razlog, da že toliko časa nisem bila v kinu. Včasih je bilo tudi bolj zabavno, ker je bilo v dvorani več ljudi in je bil ogled komedije recimo še toliko zanimivejši - še več smeha. No, grozljivko sem v kinu gledala samo enkrat (če ni bila to celo edina grozljivka v mojem življenju ...) in ne bi ponovila. Kričanje, dodatno ustvarjanje panike ... oh, joj.

No, na nove filme bom še naprej čakala malo dlje, potem pa ob gledanju raje uživala na domačem kavču.

Sms storitve poneumljajo

Sva prava za skupaj? Me ljubi?
Kakšne spremembe mi prinaša pomlad? Se bom zaljubila?
Kako je ime mojemu sanjskemu partnerju?
Katero je najprimernejše ime za mojega otroka?

Najbolje, da pošlješ sms na XXXX in v nekaj sekundah dobiš odgovor. Kako preprosto!

Sediš na klopci v parku, pošlješ sms, da izveš ime sanjskega partnerja, ti povejo, da je Bojan in potem mimoidoče moške sprašuješ, kako jim je ime. Ko srečaš Bojana, veš, da je to to. Ali kaj? Haha, res ne vem, kako naj bi to delovalo oziroma kaj si predstavljajo ...

Ena najboljših mi je ta. Pošlješ sms s svojim imenom in imenom partnerja. Ena stvarca potem izračuna, da bo najbolj primerno ime za tvojega otroka Matic (mimogrede še izveš, katerega spola bo). In potem se v prihodnjem letu rodi ogromno število otrok z imenom Matic, ker je pač to le eno od imen, ki jih "stvarca" ima v svoji bazi. Ali kaj? No, tudi ta del mi ni jasen.

Predvsem pa ne morem dojeti, da res obstajajo ljudje, ki nasedejo tem fintam!? Če ne bi, potem tudi te storitve ne bi več delovale. Tako pa jih je vedno več!

Poneumljajo ljudi in groza me je, v kaj se bo vse to razvilo. V roku nekaj let bo nekaj vsakdanjega, da nek sistem vprašaš, kaj bi bilo dobro jesti za kosilo, kje prečkati cesto ... in nekdo bo bogato služil na račun poneumljenih.

Velika noč = praznik hrane?

Že nekaj dni so ljudje blazno prijazni in mi navdušeno voščijo vesele praznike ... nihče pa se ne vpraša, ali sploh praznujem. In če bi praznovala, zapisa verjetno ne bi začela na ta način :)

Včasih smo praznovali. Mami se je pospravljanja lotila že nekaj dni pred veliko nočjo. Na soboto smo morali vsi skupaj iti v cerkev na žegnanje. In potem čakati na nedeljo, ko smo imeli velikonočni zajtrk. Mami se je trudila, da bi bilo vse skupaj čim bolj popolno. Kar je uničilo praznik, je bila skreganost med staršema. Niti en praznik ni minil brez krega. Očetu so šli prazniki pač na živce.
In tako je z leti tudi mami obupala. Letos praznovanja ni bilo. Zadnjih nekaj let je bilo vsaj kaj manjšega, letos nič. Začuda so se še fantovi starši odločili, da letos ne bo tistega tradicionalnega praznovanja. Tako sva ostala sama in pasalo nama je, da ni nobenega pompa okrog praznika.

Tako letos zame ni bilo niti enega pirha, niti koščka potice in kar mi je najbolj pasalo - nihče me ni silil, da bi jedla šunko in hren. Danes sva si za kosilo naredila testenine. Pravo velikonočno kosilo :)

Zdi se mi, da med večino ljudi velika noč postaja praznik hrane. Podobno kot božič. Koliko je ljudi, ki se uvrščajo med ateiste, ob veliki noči in božiču pa bogato napolnijo mize in ... praznujejo.

Naj to ostaneta praznika verujočih, tistih, ki (še) vidijo pravi smisel v praznovanju. Ostali pa preprosto uživajmo v podaljšanem vikendu.

Moraš! #2

To, da ne prenesem besede moraš, smo že ugotovili. Čas je za drugi del.

Popolnoma me namreč živcirajo ljudje, ki so prepričani, da bi morala živeti tako kot njim paše. Sem v obdobju, ko načrtujem selitev in se del debat z mojo družbo seveda nanaša tudi na opremljanje stanovanja. Tako pridemo do tega, da ne maram preprog, zaves, prtičkov, rož ... in še česa. Ampak pazi - vse to bi morala imeti! Absolutno nujno! Zato, ker moja prijateljica obožuje rože. In zato, ker tašča sama dela prtičke. In zato, ker je prijatelj prepričan, da je škoda parketa in da moraš zato položiti še preprogo. In zato, ker očitno žaluzije dandanes ne opravljajo več svoje vloge in pač rabiš še zavese. Ali kaj?? Saj v bistvu res ne razumem, čeprav se zelo trudim, da bi.

V bistvu ni res, da ne maram rož. Ne čutim pa nobene potrebe, da bi jih imela en cel kup samo v glavnem prostoru. Zato, ker brez rož je stanovanje prazno. Hehe. Mogoče bo svoj prostor v kakšnem kotu našla lepa malenkost večja zelena rastlina, ki ne potrebuje posebne nege in bo preživela napade mačkonov. Kdaj pa kdaj si bom popestrila kakšno polico z gerbero v lepi ozki pokončni vazi. Ena gerbera, ena vaza, ena polica. Ker pač v resnici (tudi) polic ne maram, vsaj tistih odprtih ne. Aja, pa vitrin tudi ne maram. Ampak dnevna soba baje ne sme biti brez vitrine. Ne vem, zakaj točno. Mogoče zato, ker morajo ljudje videti, kaj se skriva v tvojih omarah? In ne samo, da so moji kolegi in družina tako prepričani, tudi proizvajalci pohištva so očitno istega mnenja! Dobiti dnevno sobo brez vitrine ... je skoraj nemogoče.

No, kjer je roža, mora biti obvezno tudi prtiček. Tak lep, ročno narejen. Tudi, če ni rože, prtiček mora biti. Povsod, kjer je možno. Zato, ker to je lepo. Smola je le to, da ne delim tega mnenja s taščo in ostalimi navdušenci nad prtički.

In potem so tu še preproge (pa sigurno sem še kaj pozabila). Če bi želela imeti preprogo, verjetno ne bi polagala parketa. Če bom dala celo premoženje za parket, res ne vem, zakaj bi čez položila še preprogo? Zato, da ne bom uničila parketa? Ja madonca, nobena stvar ni večna! In če pomislimo ... koliko škode lahko narediš na parketu, koliko pa na preprogi? Ko nekaj poliješ po preprogi, imaš velik problem. Če poliješ po parketu, vzameš krpo in pobrišeš. Ampak ne, parketa je škoda in zato bomo čez položili še preprogo. No. Ne bomo! Ker bom tam živela jaz in bo opremljeno tako, kot bom želela jaz. Če nekdo ne bo prišel na obisk zato, ker ga bo motilo, da imam položen parket namesto preproge in da v dnevni sobi ni vitrine in en cel kup polic s prtički in rožami, potem naj pač ostane doma in jaz ne bom imela čisto nič proti. V bistvu bom celo vesela, če v moj dom ne bodo prihajali ljudje, ki so prepričani, da bi moralo biti stanovanje opremljeno tako, kot odgovarja njim.

Trdno sem prepričana, da ne bom popustila in v svoje stanovanje postavila nekaj, kar mi ni všeč. Koliko besed bo potrebnih, da bodo to dojeli tudi vsi ostali, pa ne vem. Me pa kar zvijat začne v želodcu, ko samo pomislim, kaj vse me še čaka. Nekateri znajo biti tako preklemano vztrajni s svojim moraš ...

Ponosni na Slovenijo?

Danes zjutraj sem videla reklamo za novega Audija. Priporočam ogled - tule. Zanimivo je gledati reklamo za tuj proizvod, ki je bila posneta v Sloveniji. Če dobro pogledaš in če poznaš gorenjske kraje, ugotoviš, da je bila reklama posneta v Bohinju, Škofji Loki in Tržiču. Mogoče celo še kje.

In kaj se je zgodilo? Kar naenkrat so vsi blazno ponosni na Slovenijo. Predvsem seveda tisti, ki živijo v omenjenih treh krajih. Meni pa se je posebej zanimiv zdel eden od komentarjev na youtube: so if i go to slovenia it will be like stepping back into the 1920's?    


Pa se res večkrat zdi, da gre Slovenija nazaj in ne naprej, kajne? Meni se že tako zdi. In vsak dan bolj se čudim tistim, ki s ponosom povejo, da so Slovenci. Na kaj točno naj bi bili ponosni? Aha, na naravne znamenitosti, srednjeveška mesta ... Že prav, ampak kaj pa nam pomaga vse to, če s(m)o ljudje tisočletje pred luno??


Nisem ponosna na Slovenijo. Če bi imela jajca, bi že zdavnaj spakirala in šla. No, o tem pa kdaj drugič ...

Še vedno v središču: družinski zakonik

Referendum o družinskem zakoniku je za nami ... debat seveda ni konec.

• Dejstvo je, da tega referenduma sploh ne bi smelo biti.
• Dejstvo je tudi, da bi ga morali prebrati vsi, ki so se ga udeležili.
• No, in tudi udeležiti bi se ga moralo precej več ljudi, kot pa se jih je dejansko spravilo od doma ... A ni hecno? Volilnih mest je ... ogromno. Prav daleč od doma definitivno niso. Poleg tega imamo že nekaj dni prej možnost iti izraziti svoje mnenje. In kljub temu je bila manj kot 30% udeležba??

Če bi bil zakonik sprejet, se otroci ne bi prodajali na tržnici. Geji ne bi tekli za vami in vam kradli otrok. Heteroseksualni pari bi še vedno imeli toliko otrok kot doslej. V šolah ne bi imeli novega predmeta, kjer bi se učili o tem, kako postati gej.

Če bi bil zakonik sprejet, bi bilo precej otrok veliko na boljšem, imeli bi lepše življenje, svetlejšo prihodnost. 

In sploh ne gre samo za istospolne partnerje. Gre tudi za enostarševske družine, pravice otrok itd. To so vedeli redki.

Pravijo, da bodo pripravili nov zakon. Če bo še boljši, sem za. Pa me je strah, da bo kvečjemu nasprotno. Včeraj smo stopili en velik korak nazaj. Osebno me je res strah, da bomo z naslednjim družinskim zakonom stopili še en korak nazaj. Namesto, da bi šli naprej, gremo nazaj.

In kar me posebej žalosti, je to, da me je ena oseba poslušala šele danes. Danes je uspela dojeti, da si je stvari predstavljala popolnoma napačno. Hja, saj ni čudno, saj ni prebrala zakonika, pač pa le poslušala nekaj nasprotnikov ... mene seveda ne. Do danes, ko je prepozno. In takih primerov je sigurno še veliko.

Zato sem jezna na vse, ki niso prebrali zakonika, ki niso šli včeraj na volišča in izrazili svojega mnenja. Bolj kot na sam izid, sem jezna na udeležbo. Ko se bo naslednjič kdo pritoževal čez državo, politiko, režim ... ga bom vprašala, ali je bil na zadnjih volitvah. Odgovor je pričakovan.

In še ena izjava, ki mi je danes dvignila pritisk. Ženska, ki je poročena in ima otroka, "bi bila osebno prizadeta, če bi bil zakonik sprejet". Oprostite, ampak tega pa čisto zares ne razumem. Zakaj že??

Slikanica o pingvinih sodi med pornografijo?

Menda gre za staro zgodbo, jaz sem zanjo slišala šele v zadnji oddaji Preverjeno. Knjiga And Tango makes three (In s Tangom so trije) je izšla že leta 2005, v ZDA pa je že nekaj časa prepovedana. Avtorja v knjigi opisujeta resnično zgodbo dveh pingvinov iz živalskega vrta, ki sta se veliko družila, kopirala vedenje hetero pingvinov, kasneje pa so jima skrbniki dali jajce, za katerega ni nihče skrbel, da sta lahko vzgojila mladiča. Tisti, ki trdijo, da je knjiga protidružinska, protietična, homoseksualna ipd., so celo predlagali, da bi se knjiga uvrstila med pornografsko gradivo. Ob tem sem si rekla samo: Saj se hecate, a ne? Enostavno ne morem več razumeti, da so nekateri ostali nekaj deset let nazaj s svojo miselnostjo. Zakaj bi se otrokom skrivalo nekaj, kar nas vsakodnevno obdaja? Ne razumem, zakaj se vzgojitelji in učitelji z učenci ne bi smeli pogovarjati o različnih oblikah družine. Mogoče prav kdo od otrok živi v istospolni skupnosti in prav bi bilo, da tudi drugi otroci razumejo, zakaj je tako in da to ni nič nenavadnega. V šoli bi otroke morali učiti strpnosti.

Včasih sem mislila, da je Cerkev strpna, tolerantna do vseh. Sedaj sem ugotovila, da pravijo, da so strpni in tolerantni do drugačnih, delajo pa povsem drugače. Glede na to, kar naj bi Cerkev bila, bi mogla biti prva, ki bi podprla družinski zakonik. Žal je ravno obratno. Ob tem me je resnično groza, ker vem, kako zelo velik vpliv imajo na vernike. Vsi (ok, 90% pa sigurno), ki bodo šli v nedeljo k maši, bodo šli zatem še na volišče in obkrožili bodo proti. Ker jim je župnik rekel, da je tako prav. Ker je sosedova Pepca rekla, da je pri Francki na tržnici slišala, da so bili eni strici tam v centru, ki so rekli, da moraš biti proti, ker sicer bo šel svet k hudiču. Ne mi reči, da se to ne dogaja, ker sem tudi že sama slišala direktne nasvete, kaj obkrožiti na volišču (no, takrat enkrat sem potem nehala hoditi v cerkev). Dogaja se. Poleg tega so župniki že več pridig v zadnjem času namenili družinskemu zakoniku (in v njih nanizali več ali manj neresnične trditve).

Ko nasprotnika družinskega zakonika vprašam, zakaj je proti, mi po navadi ne zna povedati dobrega argumenta. Pravzaprav ga po navadi niti nima. Ali pa slišim kaj takega, da se tudi lahko človek le prime za glavo in upa, da ne sliši dobro. Včasih se mi zdi, kot da se ljudje počutijo ogrožene. Saj ne bodo/bomo zdaj zaradi družinskega zakonika kar naenkrat vsi istospolno usmerjeni, heteroseksualni pari pa kar čez noč izgubili pravico do otrok.

Istospolno usmerjeni ljudje so povsod okrog nas. Mislim, da bi jih morali sprejeti, jim dati vsaj neke osnovne pravice, predvsem pa njihovim otrokom. Zanje bi bilo sprejetje družinskega zakonika en velik plus, vsem ostalim pa zakonik ne bo ničesar odvzel.
Tako kot je resnična zgodba o pingvinih, tako so resnične tudi zgodbe, ki se vsakodnevno odvijajo v naši bližini. Ne moremo jih zanikati. Takih knjig pa ne uvrščati na police s pornografijo, če pa opisujejo nekaj vsakdanjega, nekaj, kar sploh ni vulgarno ali kakorkoli neprimerno za mlajšo populacijo.

Kar si sama res močno želim, je to, da bi vsak prebral družinski zakonik, dobro razmislil in se nato odločil tako kot sam misli, da je prav. Jaz sem ZA. Nikogar ne bom prepričevala, naj gre in obkroži ZA, ker mi niti ni prav, da drugi ljudi prepričujejo, naj gredo na referendum in obkrožijo PROTI. Naj se vsak odloči po svoje, ampak s trdnimi argumenti. Če bi šli na referendum tisti, ki vedo, zakaj gredo tja, zakaj bodo obkrožili ZA ali PROTI, bi bilo idealno.Če so že preložili to odločitev na nas (pa je ne bi smeli!), se vsaj odločimo odgovorno.

Nosečnice so nekaj posebnega

Včasih se še sama sebi čudim, kako je možno, da ne maram otrok, a obožujem nosečnice. Res, nosečnice so nekaj posebnega. Eno posebno energijo imajo, po navadi so nasmejane, polne energije in veselja. Pravi užitek jih je opazovati. Čisto vedno, ko vidim nosečnico, se mi nariše en velik nasmeh na obraz. Pa, če jo srečam na cesti ali pa, če gledam kakšne fotografije. Predvsem sem zadovoljna takrat, ko na bodoči mamici vidiš, da je zadovoljna, da ji nosečnost nekaj pomeni. In pari, pri katerih dobiš občutek, da bodo dobri starši, z glavo na mestu. Škoda je le, da so taki pari bolj redkost.

Posebej rada gledam fotografije Maje Rokavec. Slike para, ki jih je pred dnevi objavila na svojem blogu, so mi res všeč. Tako zelo simpatična sta, da sta že kičasta :) <3

In vsake toliko si bom tudi jaz privoščila kakšno pocukrano objavo :) Naj bo tokrat to vabilo na Majin blog, kjer najdete še veliko dobrih fotografij. Ne samo nosečnic, tudi kaj drugega se najde!

Kaj prinaša Eurosong 2012?

Rahlo sem obsedena z Eurosongom, priznam. Nekaj časa nas sicer še loči do tekmovanja, a večina predstavnikov je že znanih.
Sedaj že nekaj dni tudi vemo, da nas bo Eva Boto zastopala s slovensko verzijo pesmi Verjamem. Kar mi je všeč, če pomislimo, da je to tisto, kar s(m)o izbrali gledalci. Istočasno mi ni všeč, ker sem nekako prepričana, da bi bili v angleščini uspešnejši. In ker smo se doslej že navadili, da se po Emi pesem še drastično spreminja in praktično vedno v končni fazi izvaja v angleščini.
Mogoče bi bilo dobro začeti pri tem, da mi že sama pesem ni bila najbolj všeč, samo zato namreč, ker je balada. Ne maram počasnih pesmi in prepričana sem, da na tekmovanjih kot je Eurosong, nimajo ravno dobrih možnosti. Konichiwa se mi je nekako zdela primernejša, saj je cirkus vedno dobro sprejet, pesem pa bi z dvojčicama fino izstopala.
Sedaj sem se sprijaznila, da nas bo zastopala Eva, njeno pesem sem večkrat poslušala in ugotovila ... priznam, ni slaba.

Danes sem šla malo pogledat na uradno spletno stran tekmovanja in ugotovila, da se bo letos precej držav predstavljalo s pesmimi v maternem jeziku. Hmm, zanimivo. Res me zanima, kaj bo to v končni fazi pomenilo - uspeh ali poraz. Na 24ur.com so združili predstavnike držav bivše Jugoslavije. Čisto vsi se bodo predstavili z maternim jezikom. In še nekaj - večinoma gre za balade. O ja, tole bo zanimivo :)

Kaj nas še čaka? Ruske babice bodo sigurno navdušile. No, saj so zabavne, ampak za moj okus to ni nekaj, kar bi lahko bilo med top 10.
Irska letos pošilja izvajalca, ki je lani po dolgem času Irsko spet uspel nekako uspešno predstaviti (osvojili so osmo mesto, o duetu Jedward pa se je veliko govorilo in ga celo favoriziralo). Letošnja pesem mi je sicer bolj všeč kot lanska, ampak noben presežek.
Danska predstavnica je definitivno ena tistih, ki se lahko povzpne zelo visoko. Če mi kdo pove, kje sem to pesem že slišala, bom zelo vesela. Tako zelo znano se mi sliši! Mogoče je prav to tisto, kar bo ljudi pritegnilo.
Tudi Grčija bo s hitrimi ritmi verjetno spet navdušila. Zanje smo že navajeni, da so uvrščeni visoko.
V ušesa bi znala iti tudi latvijska pesem, mogoče bo Evropo na noge spravila romunska zasedba, tudi Malta se sliši precej evrovizijsko, mogoče tudi Norveška.
Med baladami me osebno še najbolj prepriča Islandija.

Ostali me (še) niso prepričali.
Vse to je seveda gledano skozi "evrovizijska očala", kar ne pomeni, da so omenjene pesmi tudi dejansko najbolj kvalitetne.

Ta zapis bo zanimivo brati po Eurosongu. Res me zanima, ali mi bodo tudi po nastopih še vedno všeč iste pesmi in kako visoko se bodo uvrstile te, za katere sem zaenkrat prepričana, da bodo visoko.

Kaj pa države, ki so avtomatsko uvrščene v finale? Azerbajdžan bo vztrajal pri baladi, ki me ne gane. Mimogrede: zmagovalna pesem lanskega Eurosonga mi ni niti malo všeč.
Anglija bi težko ponovila lanski dosežek, ko je na Eurosong poslala vsem dobro poznano zasedbo Blue, ki je še enkrat več obnorela Evropo. Letos na Eurosong pošiljajo starejšega gospoda s počasno pesmijo. Moje mnenje je, da bodo spet nekje na repu razpredelnice. Od Špancev vedno pričakujem hitre in plesne ritme. Letos so se tudi oni odločili za balado in sedaj že veste - to me ne prepriča. Vsaj ne vsaka. Nemška je vseeno precej poslušljiva.

Kakšna je končna ugotovitev? Balad je nenormalno veliko. Ali je plus, da se bomo z balado predstavljali tudi mi, bomo videli maja. Zmagali ne bomo, to je menda vsem jasno? Bi bilo pa lepo, če bi spet lahko prišli do kakšne dobre uvrstitve. Eva menda upa na najboljšo slovensko uvrstitev, v kar sama močno dvomim. Tudi avtor pesmi je optimističen; mogoče zato, ker je tudi avtor pred nekaj leti zmagovalne Molitve.

Pustimo se presenetit, pa da vidimo, kakšen okus ima Evropa in kaj jih bo uspelo prepričati letos.

Smučanje je zakon!

Če me srečate na ulici, sigurno ne bi nikoli pomislili, da sem neka blazna navdušenka nad športom. Saj generalno gledano niti nisem, ampak smučanje me pa vsako leto prevzame, pa čeprav sama ne smučam že zadnjih šest let. Če me vprašate zakaj, je odgovor: ne vem. Res ne. Enostavno me potegne noter in komaj čakam vsako tekmo posebej. Kljub temu da naši smučarji (govorimo o moških) niso preveč uspešni, to ni nobena ovira. Pač navijamo za Kosteliča :) Pri ženskah je seveda drugače, imamo Tino Maze in s svojimi vrhunskimi rezultati te še bolj pritegne in potem ne samo, da uživaš ob gledanju, pač pa zraven še malo nohte grizeš, seštevaš točke ... Zabavno je!
Sedaj, ko gre sezona h koncu in ko bom videla samo še po eno tekmo v posamezni disciplini, sem prav žalostna in ugotavljam, kako hitro gre čas, da je že kar konec sezone. No, ljudje v moji okolici so precej srečnejši, saj vedo, da bo za nekaj mesecev spet mir pred mano :)

Ob tem sem seveda vedno jezna na vse negativce, predvsem na tiste, ki bodo na primer Lindsey Vonn podpirali ne glede na to, ali zmaga ali odstopi, medtem ko je naša Tina `največja luzerka´, če odstopi ali ni med top 3. Težko si ves čas na vrhu. Lindsey to uspeva in prepričana sem, da bi tudi Tini, če bi imela tako podporo države in matičnih klubov. Da je Slovenec (dajmo se spomnit, kako majhna država smo!) med top 3 v svetovnem merilu - pa to je ja menda nekaj fenomenalnega!?
Podporo matičnih klubov si zasluži vsak tekmovalec. Seveda so potrebni kompromisi z obeh strani in ne rečem, da ima Tina s svojo ekipo vedno prav. A mislim, da bi ji zveza morala stati ob strani in jo podpirati, saj nam konec koncev odlično promovira državo. Grozno mi je, kako se športnike ves čas pljuva, v trenutku, ko prejmejo odličje, pa se jih kuje v zvezde in si seveda lasti vse zasluge.

No, smučanje je smučanje. Mnogo manj me pritegne biatlon. Pravzaprav se mi to zdi eden najbolj dolgočasnih športov za spremljanje preko televizije. Ampak tudi tam navijamo za naše. In vesela sem, da Fak tekmuje za Slovenijo, če že leta in leta trenira z našo reprezentanco in so naši ljudje krivi za njegove uspehe. Že olimpijska kolajna bi v resnici morala biti naša. Vseeno obstajajo ljudje, ki ga ne sprejemajo in nanj še vedno gledajo kot na tujca, pa ne vem, zakaj jim gre to v zobe. Po slovenski kulturi sodeč bi morali biti veseli, da se lahko kitimo `s tujim´ zlatom. Ampak to so verjetno tisti, ki pričakujejo odlične rezultate Valenčiča v smuku in Šporna v slalomu*.


(* Opomba za vse, ki ne veste, o čem govorim: Valenčič v smuku sploh ne tekmuje, ker je pač slalom njegova osnovna disciplina, v kateri je tudi sposoben nanizati dobre rezultate. In podobno velja za Šporna: v slalomu ne tekmuje, pač pa je precej boljši v smuku).

Mogoče še to: Tina nas je malce razvadila s svojimi fantastičnimi rezultati. Moramo biti malo objektivni in realni. Pri moškem smučanju smo v zadnjih letih lahko veseli že, če se uvrstijo v trideseterico. Če pridejo med najboljših 10, je to že pravi razlog za veselje. Popolnoma v vrhu pač ne moremo biti vedno in povsod.

Please, make me pretty

Kako bi se ženska lahko bolje razvajala na dan žena kot z obiskom frizerja? Hja, privoščim si ga nekako 3-4× na leto, od zadnjega obiska pa je že prav res minilo ogromno časa in sedaj je že bilo n-u-j-n-o. Obisk frizerja ravno na dan žena torej ni bilo posebej planirano.

Pa ne gre samo za striženje in barvanje. Dejansko je sprostitev. Prideš in rečeš: make me pretty :) Glavo ti umije in zmasira nekdo drug, ti samo sediš in čakaš, da je preobrazbe konec in spet lahko samozavestno zakoraš med ljudi. Jaz v bistvu vedno naredim napako - k frizerju grem v večernih urah (ko grem potem samo še domov in kmalu v posteljo) in takrat, ko pada dež (ki takoj vse uniči).

Ampak vseeno - res je sprostitev. In (vsaj v mojem primeru) vedno tudi fajn pogovor. Danes prav o temi, ki sem se je dotaknila v jutranjem blogu - otrocih. Fajn je najti človeka, ki te razume in se celo strinja s tabo. Fajn je, ko nekomu lahko rečeš, da boš raje imel živali kot otroke, pa te ne gleda kot da si ravno padel z lune.

Vedno rada srečam ljudi, ki imajo v sebi neko posebno energijo, ki te napolni in ti dejansko da neko moč za vsaj nekaj dni. In k takim se rad vračaš.

Dan žena je sicer po moji oceni samo še eden od praznikov, pri katerih si trgovci lahko opomorejo. V tem času si sledijo en za drugim: valentinovo, dan žena, materinski dan. Osebno bom rožice ali druge pozornosti bolj vesela 5. aprila ali 25. junija ali ... Poleg tega od nekdaj preferiram nematerialno. Kaj mi pomaga mercedes v garaži, če pa nisem srečna.

In kar brez skrbi. Nimam mercedesa v garaži ;)

Moraš! #1

Ne, ni mi treba!

Oh, sovražim besedo moraš. Moraš živeti tako kot jaz rečem, moraš misliti tako kot jaz mislim, moraš ... moraš ... moraš ... Zakaj? Se ne smem sama odločiti?

Na primer. Moraš imeti otroke! Aja. Zakaj že?

Ne, ne maram otrok. Precej hudo je, ker vem, da za to niso krivi otroci, pač pa njihovi starši. Zelo podobno kot pri živalih (ja, pa smo že tu. Velikokrat bom primerjala otroke in živali ... no, pa tudi odrasle in živali. Tiste, ki bi jih to utegnilo motiti, opozarjam že v naprej) - nikoli ni pes kriv za tisto, kar naredi. Kriv je lastnik. In enako je pri otrocih. Opažam, da v zadnjih letih starši sploh več ne vedo, kako vzgajati. Ne razumem, zakaj je moja generacija še lahko nekako vzgojena, da o starejših sploh ne govorim - večina je bila vzorno vzgojena. Zadnja leta pa so otroci razvajeni in enostavno nevzgojeni. Kričanje in letanje po restavraciji, metanje ob tla v trgovini, ko ne dobijo igrače, ki si jo tako močno želijo (in bi bila aktualna ravno en teden ...), neolikano govorjenje, zmerjanje staršev in vseh drugih ljudi v okolici, nobenega uboganja ... Ne razumem, res ne. Verjetno imajo (vsaj v večini) otroke tisti, ki jih želijo imeti, po možnosti z nekim dobrim argumentom. Imeti otroka zato, ker ga moraš imeti ali zato, da te bo preživljal na stara leta - saj se hecate, a ne?
No, včasih sem res mislila, da se za otroke odločajo tisti, ki želijo obogatiti svoje življenje, mu dati smisel ali kaj podobnega (govorim o ljudeh, ki resnično tako mislijo in niso to le neke kičaste fraze). Ko sem slišala prej omenjene argumente, se mi je počasi začelo dozdevati, zakaj so otroci danes takšni, kakršni so. In potem se vprašam - zakaj bi imela otroka, če nisem prepričana, da ga bom znala vzgajati, da mu bom lahko v življenju omogočila vse tisto, kar naj bi mu omogočil dober starš (brez skrbi, ne govorim o materialnih dobrinah)? Zakaj bi otroke imeli tisti, ki v tem ne vidijo svetle prihodnosti? Zato, ker okolica od tebe pričakuje, da boš na svet spravil še kakšnega človeka? No, zaradi takih odločitev pa potem pridemo do stanja, v kakršnem smo trenutno. Kopica nevzgojenih otrok na vsakem koraku, ki nam, ki nismo ljubitelji otrok, ne dajo niti najmanjšega razloga, da bi jih kdaj imeli vsaj za odtenek raje. In moje osebno prepričanje je, da ti (nevzgojeni) otroci kaj dosti od življenja ne bodo imeli.

Res sem vesela, ko srečam izjeme (in sem žalostna, da so to le izjeme).
Zadnjič sem se tako peljala po eni od ljubljanskih ulic in se, kot po navadi, ustavila na prehodu za pešce. Mali fantek se mi je tako prijazno nasmehnil, da mi je prav polepšal dan. Poleg tega se sedaj spomnim nanj vsakič, ko se ustavim na prehodu za pešce. Ne poznam tega fantka. Pa se mu je na daleč videlo, da je lepo vzgojen.
Res bi bila vesela, če bi bilo takih otrok več. Včasih srečam kakšnega otroka, ki mi celo polepša dan. Vidiš, da so mu starši nekaj dali, so ga nekaj naučili in veš, da bo ta otrok v življenju še nekaj dosegel.

Ko potegnem črto, še vedno vztrajam pri tem, da otrok ne maram. Tako je namreč v splošnem. Seveda pa priznavam, da obstajajo izjeme. Redke sicer, pa vseeno.

Odločila sem se, da otrok ne bom imela. Ne predstavljam si, da bi morala vzgajati, se soočati s tovrstnimi problemi. Preveč strah bi me bilo, da mi ne bi uspelo. Če nisem prepričana vase, potem raje sploh ne poskušam. Zakaj bi se preizkušala na živem bitju? Poleg tega - jaz res nimam občutka za otroke. Naj mi nekdo pove, kaj naj delam z dojenčkom? Zakaj bi se pogovarjala z njim oziroma mu nekaj čebljala v faco? Kaj naj mu sploh povem? Mogoče to, da ima tak nosek kot očka ... buci buc. No ... ne, hvala.
Enostavno nisem sproščena z otroki, ne vem, kaj naj počnem z njimi, ne vem, kaj naj se pogovarjam z njimi ... zakaj bi jih potem imela? Res ne razumem, zakaj okolica ne zna sprejeti, da mi pač ni do tega, da bi imela otroke. Moji domači so to sprejeli, tudi nekateri prijatelji. Ostali bodo očitno do smrti vztrajali, da otroka moraš imeti. Večina teh, ki ne razume moje situacije, bo sproduciralo otroke zaradi nekega čudnega banalnega razloga in jih kasneje slabo vzgojilo ter jim dalo slabo popotnico za življenje.

Vesela sem za vse tiste, ki si otrok iskreno želijo, ki jih vzgajajo s srcem in glavo, ki vedo, kaj počnejo in ki imajo glavo na pravem mestu. Res je, nihče ni popoln, niti noben starš. A če se potrudimo, smo lahko dobri in uspešni.

Spoštujem vse, ki so dobri starši. In res bi bila vesela, če bi tudi ostali znali spoštovat mojo odločitev in morda celo razumeli, da je tako bolje za tega nikolirojenega otroka.

Kako začeti?

Včasih imam v glavi ogromno stvari. Včeraj zvečer (khm ... ponoči?) bi lahko napisala materiala za kakšnih deset blogov. Pa se mi je zdelo, da bo za prvič morda preveč in bi raje še malo prespala ...
Sem prespala in tudi zjutraj sem imela še ogromno idej. Ki pa so, žal, čez dan enostavno izginile. Ja, saj vem, pametni pišejo. Očitno nisem dovolj pametna, da bi to končno dojela in začela upoštevat. Na začetku leta sem si kupila planer in sama sebi obljubila, da ga bom redno uporabljala. Prvi mesec je še nekako šlo, zdaj so notri zapisani le najnujnejši datumi, nanjo pa se spomnim le takrat, ko brskam po torbici in slučajno naletim nanjo.

Sem nočni človek. Funkcionirat začnem tam nekje po osmi uri zvečer, potem pa je iz ure v uro bolje. Problem je v tem, da življenje trenutno od mene zahteva zgodnje vstajanje, kar konkretno pomeni približno ob šestih. Začeti z delom po osmi zvečer in zjutraj že ob šestih vstati ... hmmm, ne, ne gre skupaj. Saj bi rekla, da se priporočam za kak nasvet, pa mi je že v naprej jasno, da mi ne bi bil všeč :) Rada imam večerne produktivne ure in rada se naspim. Najti srednjo pot je pač težko.

Kljub temu da sem nočni človek, tule ne boste brali o razvratnih zabavah. Pa to ne pomeni, da sem zaprta sama vase, da dneve in noči preživim pred računalnikom in da nimam nič od življenja. O ne ne. In lahko dokažem nasprotno! Če ne drugje, se veliko dogaja v moji glavi ...

Vsak začetek je težak

Dolgo sem se odločala ... in mogoče mi končno uspeva. Prijatelji pravijo, da `moraš´ pisati blog, da urediš misli, si jih organiziraš ...
Sicer sovražim vse, za kar mi kdo reče, da `moram´. Ni mi treba. A tokrat recimo hočem. Res se želim preizkusiti v pisanju bloga in kaj pa veš ... mogoče mi celo uspe. V resnici že dolgo razmišljam o tem, da bi pisala, pa nekako nisem zbrala poguma ... ali pa ideje za naslov.
No, zdaj smo tu in videli bomo, kam me bo pripeljala ta pot. Če ne drugega, je to odličen kotiček za `jamranje´ :)

Na primer:
sovražim, ko zabijem dve uri časa za to, da uredim zunanji videz bloga tako, da mi je za silo všeč. Ko pa bi že lahko sladko spala ...