petek, 27. april 2012

Črne mačke prinašajo srečo

Že pred dnevi sem povedala, da sta dve zadevi pritegnili mojo pozornost in bi ju rada delila še z ostalimi. O psih sem že pisala, zato so danes na vrsti mački. Črni. Bav-bav.

Niso bav-bav :) Vraževerje nas ubija. Posledično pa v zavetiščih en cel kup črnih mačk, ki čakajo posvojitelje v nedogled. Nihče jih noče. Ker so črne. Ampak nihče pa ne gleda njihovega karakterja ...

Da ločujemo mačke med seboj po barvi, mi je nekaj bolj nesmiselnega. Vsak maček je lep, pa če je bel, oranžen, trikolor, želvovinast, tigrast, črno-bel, siv ... ali pa črn. Tisti, ki imamo okrog sebe veliko mačk in imamo z njimi nekaj izkušenj, vemo, da so sicer tudi karakterji malo povezani z barvo. Ampak to so le vzorci in lahko rečem, da gre za posploševanje. Kot da bi rekla, da so vse blondinke prijazne. Želvovinke so torej po navadi malo posebne, odštekane, "nore". Trikolor muce so umirjene in prijazne. Črne pa ... imajo eno posebno energijo. So malo samosvoji, a vseeno zelo navezani na človeka. Ponavljam - to so le neki posplošitveni vzorci.  Obstajajo izjeme, tako kot povsod.

In da nekdo črne mačke niti pogleda ne, zato, ker je pač črna, mi ni predstavljivo. Ljudje bi takoj posvojili dolgodlako sivo muco, črni pa ne posvetijo niti sekunde pozornosti. Zabavno je potem, ko žival pripeljejo domov in ugotovijo, da je plašna, nezaupljiva, neprijazna ... Hja, kaj pa si gledal le na zunanjost!? Sedaj pa imaš muco, ki jo lahko gledaš in občuduješ njeno neizmerno lepoto, pobožal je pa ne boš nikoli. Verjemite - dogaja se pogosto. Ljudje gledajo le na zunanji videz mačke, pozabijo pa na karakter, potem pa so razočarani, ko vidijo, da tista mala siva dolgodlaka kepica ne odrašča v mačko, kakršno bi si želeli.

Karakter je pomemben. Pri ljudeh, pa tudi pri živalih.

In črne mačke niso čisto nič drugačne od ostalih. Njihov kožuh je pač črn. In to je to. Ne prinašajo nesreče. Le zakaj bi jo? Črni mački prinašajo srečo (tako kot vsi ostali) svojim skrbnikom.

Pozabite na predsodke!


Všeč mi je, kar so zapisali na zverce.si:
Črne mačke vsak petek, 13. prespijo. Tako kot vse ostale dneve.   ;)

Črne mačke sploh niso črne. Črne mačke so zlate!

četrtek, 26. april 2012

Nikoli ne reci nikoli

Prepričana sem, da je vsak človek v moje življenje prišel z namenom ... pa tudi odšel. Vsak ti lahko nekaj da. Vsak te nauči nekaj novega.
Zanimivo pa je, ko človeka poznaš leto, dve ali celo več, pa potem kar naenkrat ugotoviš, kaj je tisto, kar ti daje. In da je to nekaj čisto drugega kot si mislil doslej. Poleg tega je to nekaj, za kar si mislil, da se ne more zgoditi. Pride pa kot strela z jasnega in ti dan postavi na glavo.
Ena od stvari, ki sem se jih pri tej osebi naučila, je torej ta, da ... nikoli ne reci nikoli.
Ker si res nikoli ne bi mislila, da se meni kaj takega lahko zgodi. Zanimivo je, da ljudje lahko presenetimo še sami sebe. Enostavno smo nepredvidljivi. Včasih še sami sebe ne poznamo dovolj dobro, morda kakšno stvar skrivamo še sami pred sabo ali pa ... se samo ne prepustimo toku, temveč preveč močno želimo držati vajeti nad svojim življenjem.

Ljudje smo pač čudni.

sobota, 21. april 2012

Pes je človekov najboljši prijatelj

Že pred časom sem povedala, da sem velika ljubiteljica živali. Danes sem naletela na dve zadevi, ki bi jih rada delila z vami. Morda pa komu le dajo misliti in bo naredil korak naprej ...




Stari psi so definitivno nekaj posebnega. Vedno me stisne pri srcu, ko slišim, da je v kakšnem zavetišču nov pasji starček. Kako se ga lahko znebiš po recimo desetih letih skupnega življenja? Pes je odraščal ob tebi, ti bil zvest in te imel najraje na svetu. Ti pa ga pustiš na cedilu na jesen življenja. Nepredstavljivo!
Drugi pa pravijo, da starega psa ne bi nikoli posvojili. Še odraslega ne bi ali eno leto starega. Vedno slišim, da bi ljudje radi tri mesece stare mladiče. Oh, jaz pa nikoli v življenju ne bi šla posvajati mladiča. Koliko živcev ti je prihranjenih, če posvojiš odraslega psa! In ja - starega psa se lahko nauči novih trikov! Poznam nešteto primerov.
Starčki imajo eno posebno energijo, svojega človeka imajo še raje kot so ga imeli kadarkoli prej. Zelo vesela sem ob zgodbah, ko ljudje posvojijo starejše pse. Nerada rečem, da je pes hvaležen, ampak res - starčki so hvaležni za novo priložnost. In lepo je, da jim lahko polepšamo vsaj zadnje leto ali dve.

Psi so definitivno najboljši prijatelji. Ljudje pa ... kreteni.

Ko izberete življenje s psom, vedite, da ga ne smete nikoli zapustiti. (D. Pennac)

petek, 13. april 2012

Misija: gremo v kino

Včasih niso imeli televizije, pa so bili v kinu vsak teden. Jaz nisem bila že ... nekaj let. Poleg tega - vstopnice za kino so danes tako drage, da te lahko samo na rit vrže. Saj niso normalni - 5 € in več?! Ne, hvala!

Trenutno je aktualen Titanik (mimogrede - sem tisti čudak, ki ga sploh še ni gledal in niti nimam namena) in v.d. tašča je vsa navdušena ugotovila, da je to končno film v 3D, ki ga pa ona mora videti. Blazno jo namreč zanima, kako je videti 3D film.

Tukaj pa se začne misija. Gremo po nekaj letih spet v kino. No, midva sva seveda ostala doma, naj gresta sama :) Ona navdušena, on je že cel dan tarnal, da zvečer ga pa čaka kino in kako škoda je, da nimajo kakšnih lučk, da bi lahko zraven časopis bral.

Ona je pač človek, ki je občutljiv na vsako najmanjšo sapico, poleg tega jo zebe non stop. Kinodvorane so po najinih izkušnjah hladne in na to sva jo seveda opozorila. Ob čisto resnem vprašanju "A naj kapo tudi vzamem?" je bilo pa zame konec. Smeh :)

Kar mi je pri `iti v kino´ posebej zanimivo, je to, da ljudje enostavno morajo kupiti kokice. Seveda, v kino se gre zato, da se dobro naješ. Pa še eno veliko CocaColo, da greš potem vsaj trikrat na wc (med filmom, se razume). Saj ni treba kupiti vsega, kar ti ponudijo! Greš, pogledaš film, se imaš fino in ... to je to. Nažiranje s kokicami, srkanje pijače po slamici ... ojoj, a res to rabimo med gledanjem filma?

Mogoče je to razlog, da že toliko časa nisem bila v kinu. Včasih je bilo tudi bolj zabavno, ker je bilo v dvorani več ljudi in je bil ogled komedije recimo še toliko zanimivejši - še več smeha. No, grozljivko sem v kinu gledala samo enkrat (če ni bila to celo edina grozljivka v mojem življenju ...) in ne bi ponovila. Kričanje, dodatno ustvarjanje panike ... oh, joj.

No, na nove filme bom še naprej čakala malo dlje, potem pa ob gledanju raje uživala na domačem kavču.


torek, 10. april 2012

Sms storitve poneumljajo

Sva prava za skupaj? Me ljubi?
Kakšne spremembe mi prinaša pomlad? Se bom zaljubila?
Kako je ime mojemu sanjskemu partnerju?
Katero je najprimernejše ime za mojega otroka?

Najbolje, da pošlješ sms na XXXX in v nekaj sekundah dobiš odgovor. Kako preprosto!

Sediš na klopci v parku, pošlješ sms, da izveš ime sanjskega partnerja, ti povejo, da je Bojan in potem mimoidoče moške sprašuješ, kako jim je ime. Ko srečaš Bojana, veš, da je to to. Ali kaj? Haha, res ne vem, kako naj bi to delovalo oziroma kaj si predstavljajo ...

Ena najboljših mi je ta. Pošlješ sms s svojim imenom in imenom partnerja. Ena stvarca potem izračuna, da bo najbolj primerno ime za tvojega otroka Matic (mimogrede še izveš, katerega spola bo). In potem se v prihodnjem letu rodi ogromno število otrok z imenom Matic, ker je pač to le eno od imen, ki jih "stvarca" ima v svoji bazi. Ali kaj? No, tudi ta del mi ni jasen.

Predvsem pa ne morem dojeti, da res obstajajo ljudje, ki nasedejo tem fintam!? Če ne bi, potem tudi te storitve ne bi več delovale. Tako pa jih je vedno več!

Poneumljajo ljudi in groza me je, v kaj se bo vse to razvilo. V roku nekaj let bo nekaj vsakdanjega, da nek sistem vprašaš, kaj bi bilo dobro jesti za kosilo, kje prečkati cesto ... in nekdo bo bogato služil na račun poneumljenih.

nedelja, 08. april 2012

Velika noč = praznik hrane?

Že nekaj dni so ljudje blazno prijazni in mi navdušeno voščijo vesele praznike ... nihče pa se ne vpraša, ali sploh praznujem. In če bi praznovala, zapisa verjetno ne bi začela na ta način :)

Včasih smo praznovali. Mami se je pospravljanja lotila že nekaj dni pred veliko nočjo. Na soboto smo morali vsi skupaj iti v cerkev na žegnanje. In potem čakati na nedeljo, ko smo imeli velikonočni zajtrk. Mami se je trudila, da bi bilo vse skupaj čim bolj popolno. Kar je uničilo praznik, je bila skreganost med staršema. Niti en praznik ni minil brez krega. Očetu so šli prazniki pač na živce.
In tako je z leti tudi mami obupala. Letos praznovanja ni bilo. Zadnjih nekaj let je bilo vsaj kaj manjšega, letos nič. Začuda so se še fantovi starši odločili, da letos ne bo tistega tradicionalnega praznovanja. Tako sva ostala sama in pasalo nama je, da ni nobenega pompa okrog praznika.

Tako letos zame ni bilo niti enega pirha, niti koščka potice in kar mi je najbolj pasalo - nihče me ni silil, da bi jedla šunko in hren. Danes sva si za kosilo naredila testenine. Pravo velikonočno kosilo :)

Zdi se mi, da med večino ljudi velika noč postaja praznik hrane. Podobno kot božič. Koliko je ljudi, ki se uvrščajo med ateiste, ob veliki noči in božiču pa bogato napolnijo mize in ... praznujejo.

Naj to ostaneta praznika verujočih, tistih, ki (še) vidijo pravi smisel v praznovanju. Ostali pa preprosto uživajmo v podaljšanem vikendu.

sreda, 04. april 2012

Moraš! #2

To, da ne prenesem besede moraš, smo že ugotovili. Čas je za drugi del.

Popolnoma me namreč živcirajo ljudje, ki so prepričani, da bi morala živeti tako kot njim paše. Sem v obdobju, ko načrtujem selitev in se del debat z mojo družbo seveda nanaša tudi na opremljanje stanovanja. Tako pridemo do tega, da ne maram preprog, zaves, prtičkov, rož ... in še česa. Ampak pazi - vse to bi morala imeti! Absolutno nujno! Zato, ker moja prijateljica obožuje rože. In zato, ker tašča sama dela prtičke. In zato, ker je prijatelj prepričan, da je škoda parketa in da moraš zato položiti še preprogo. In zato, ker očitno žaluzije dandanes ne opravljajo več svoje vloge in pač rabiš še zavese. Ali kaj?? Saj v bistvu res ne razumem, čeprav se zelo trudim, da bi.

V bistvu ni res, da ne maram rož. Ne čutim pa nobene potrebe, da bi jih imela en cel kup samo v glavnem prostoru. Zato, ker brez rož je stanovanje prazno. Hehe. Mogoče bo svoj prostor v kakšnem kotu našla lepa malenkost večja zelena rastlina, ki ne potrebuje posebne nege in bo preživela napade mačkonov. Kdaj pa kdaj si bom popestrila kakšno polico z gerbero v lepi ozki pokončni vazi. Ena gerbera, ena vaza, ena polica. Ker pač v resnici (tudi) polic ne maram, vsaj tistih odprtih ne. Aja, pa vitrin tudi ne maram. Ampak dnevna soba baje ne sme biti brez vitrine. Ne vem, zakaj točno. Mogoče zato, ker morajo ljudje videti, kaj se skriva v tvojih omarah? In ne samo, da so moji kolegi in družina tako prepričani, tudi proizvajalci pohištva so očitno istega mnenja! Dobiti dnevno sobo brez vitrine ... je skoraj nemogoče.

No, kjer je roža, mora biti obvezno tudi prtiček. Tak lep, ročno narejen. Tudi, če ni rože, prtiček mora biti. Povsod, kjer je možno. Zato, ker to je lepo. Smola je le to, da ne delim tega mnenja s taščo in ostalimi navdušenci nad prtički.

In potem so tu še preproge (pa sigurno sem še kaj pozabila). Če bi želela imeti preprogo, verjetno ne bi polagala parketa. Če bom dala celo premoženje za parket, res ne vem, zakaj bi čez položila še preprogo? Zato, da ne bom uničila parketa? Ja madonca, nobena stvar ni večna! In če pomislimo ... koliko škode lahko narediš na parketu, koliko pa na preprogi? Ko nekaj poliješ po preprogi, imaš velik problem. Če poliješ po parketu, vzameš krpo in pobrišeš. Ampak ne, parketa je škoda in zato bomo čez položili še preprogo. No. Ne bomo! Ker bom tam živela jaz in bo opremljeno tako, kot bom želela jaz. Če nekdo ne bo prišel na obisk zato, ker ga bo motilo, da imam položen parket namesto preproge in da v dnevni sobi ni vitrine in en cel kup polic s prtički in rožami, potem naj pač ostane doma in jaz ne bom imela čisto nič proti. V bistvu bom celo vesela, če v moj dom ne bodo prihajali ljudje, ki so prepričani, da bi moralo biti stanovanje opremljeno tako, kot odgovarja njim.

Trdno sem prepričana, da ne bom popustila in v svoje stanovanje postavila nekaj, kar mi ni všeč. Koliko besed bo potrebnih, da bodo to dojeli tudi vsi ostali, pa ne vem. Me pa kar zvijat začne v želodcu, ko samo pomislim, kaj vse me še čaka. Nekateri znajo biti tako preklemano vztrajni s svojim moraš ...

torek, 03. april 2012

Ponosni na Slovenijo?

Danes zjutraj sem videla reklamo za novega Audija. Priporočam ogled - tule. Zanimivo je gledati reklamo za tuj proizvod, ki je bila posneta v Sloveniji. Če dobro pogledaš in če poznaš gorenjske kraje, ugotoviš, da je bila reklama posneta v Bohinju, Škofji Loki in Tržiču. Mogoče celo še kje.

In kaj se je zgodilo? Kar naenkrat so vsi blazno ponosni na Slovenijo. Predvsem seveda tisti, ki živijo v omenjenih treh krajih. Meni pa se je posebej zanimiv zdel eden od komentarjev na youtube: so if i go to slovenia it will be like stepping back into the 1920's?    


Pa se res večkrat zdi, da gre Slovenija nazaj in ne naprej, kajne? Meni se že tako zdi. In vsak dan bolj se čudim tistim, ki s ponosom povejo, da so Slovenci. Na kaj točno naj bi bili ponosni? Aha, na naravne znamenitosti, srednjeveška mesta ... Že prav, ampak kaj pa nam pomaga vse to, če s(m)o ljudje tisočletje pred luno??


Nisem ponosna na Slovenijo. Če bi imela jajca, bi že zdavnaj spakirala in šla. No, o tem pa kdaj drugič ...