ponedeljek, 26. marec 2012

Še vedno v središču: družinski zakonik

Referendum o družinskem zakoniku je za nami ... debat seveda ni konec.


  • Dejstvo je, da tega referenduma sploh ne bi smelo biti.
  • Dejstvo je tudi, da bi ga morali prebrati vsi, ki so se ga udeležili.
  • No, in tudi udeležiti bi se ga moralo precej več ljudi, kot pa se jih je dejansko spravilo od doma ... A ni hecno? Volilnih mest je ... ogromno. Prav daleč od doma definitivno niso. Poleg tega imamo že nekaj dni prej možnost iti izraziti svoje mnenje. In kljub temu je bila manj kot 30% udeležba??
Če bi bil zakonik sprejet, se otroci ne bi prodajali na tržnici. Geji ne bi tekli za vami in vam kradli otrok. Heteroseksualni pari bi še vedno imeli toliko otrok kot doslej. V šolah ne bi imeli novega predmeta, kjer bi se učili o tem, kako postati gej.

Če bi bil zakonik sprejet, bi bilo precej otrok veliko na boljšem, imeli bi lepše življenje, svetlejšo prihodnost. 

In sploh ne gre samo za istospolne partnerje. Gre tudi za enostarševske družine, pravice otrok itd. To so vedeli redki.

Pravijo, da bodo pripravili nov zakon. Če bo še boljši, sem za. Pa me je strah, da bo kvečjemu nasprotno. Včeraj smo stopili en velik korak nazaj. Osebno me je res strah, da bomo z naslednjim družinskim zakonom stopili še en korak nazaj. Namesto, da bi šli naprej, gremo nazaj.

In kar me posebej žalosti, je to, da me je ena oseba poslušala šele danes. Danes je uspela dojeti, da si je stvari predstavljala popolnoma napačno. Hja, saj ni čudno, saj ni prebrala zakonika, pač pa le poslušala nekaj nasprotnikov ... mene seveda ne. Do danes, ko je prepozno. In takih primerov je sigurno še veliko.
Zato sem jezna na vse, ki niso prebrali zakonika, ki niso šli včeraj na volišča in izrazili svojega mnenja. Bolj kot na sam izid, sem jezna na udeležbo. Ko se bo naslednjič kdo pritoževal čez državo, politiko, režim ... ga bom vprašala, ali je bil na zadnjih volitvah. Odgovor je pričakovan.

In še ena izjava, ki mi je danes dvignila pritisk. Ženska, ki je poročena in ima otroka, "bi bila osebno prizadeta, če bi bil zakonik sprejet". Oprostite, ampak tega pa čisto zares ne razumem. Zakaj že??

sreda, 21. marec 2012

Slikanica o pingvinih sodi med pornografijo?

Menda gre za staro zgodbo, jaz sem zanjo slišala šele v zadnji oddaji Preverjeno. Knjiga And Tango makes three (In s Tangom so trije) je izšla že leta 2005, v ZDA pa je že nekaj časa prepovedana. Avtorja v knjigi opisujeta resnično zgodbo dveh pingvinov iz živalskega vrta, ki sta se veliko družila, kopirala vedenje hetero pingvinov, kasneje pa so jima skrbniki dali jajce, za katerega ni nihče skrbel, da sta lahko vzgojila mladiča. Tisti, ki trdijo, da je knjiga protidružinska, protietična, homoseksualna ipd., so celo predlagali, da bi se knjiga uvrstila med pornografsko gradivo. Ob tem sem si rekla samo: Saj se hecate, a ne? Enostavno ne morem več razumeti, da so nekateri ostali nekaj deset let nazaj s svojo miselnostjo. Zakaj bi se otrokom skrivalo nekaj, kar nas vsakodnevno obdaja? Ne razumem, zakaj se vzgojitelji in učitelji z učenci ne bi smeli pogovarjati o različnih oblikah družine. Mogoče prav kdo od otrok živi v istospolni skupnosti in prav bi bilo, da tudi drugi otroci razumejo, zakaj je tako in da to ni nič nenavadnega. V šoli bi otroke morali učiti strpnosti.

Včasih sem mislila, da je Cerkev strpna, tolerantna do vseh. Sedaj sem ugotovila, da pravijo, da so strpni in tolerantni do drugačnih, delajo pa povsem drugače. Glede na to, kar naj bi Cerkev bila, bi mogla biti prva, ki bi podprla družinski zakonik. Žal je ravno obratno. Ob tem me je resnično groza, ker vem, kako zelo velik vpliv imajo na vernike. Vsi (ok, 90% pa sigurno), ki bodo šli v nedeljo k maši, bodo šli zatem še na volišče in obkrožili bodo proti. Ker jim je župnik rekel, da je tako prav. Ker je sosedova Pepca rekla, da je pri Francki na tržnici slišala, da so bili eni strici tam v centru, ki so rekli, da moraš biti proti, ker sicer bo šel svet k hudiču. Ne mi reči, da se to ne dogaja, ker sem tudi že sama slišala direktne nasvete, kaj obkrožiti na volišču (no, takrat enkrat sem potem nehala hoditi v cerkev). Dogaja se. Poleg tega so župniki že več pridig v zadnjem času namenili družinskemu zakoniku (in v njih nanizali več ali manj neresnične trditve).

Ko nasprotnika družinskega zakonika vprašam, zakaj je proti, mi po navadi ne zna povedati dobrega argumenta. Pravzaprav ga po navadi niti nima. Ali pa slišim kaj takega, da se tudi lahko človek le prime za glavo in upa, da ne sliši dobro. Včasih se mi zdi, kot da se ljudje počutijo ogrožene. Saj ne bodo/bomo zdaj zaradi družinskega zakonika kar naenkrat vsi istospolno usmerjeni, heteroseksualni pari pa kar čez noč izgubili pravico do otrok.

Istospolno usmerjeni ljudje so povsod okrog nas. Mislim, da bi jih morali sprejeti, jim dati vsaj neke osnovne pravice, predvsem pa njihovim otrokom. Zanje bi bilo sprejetje družinskega zakonika en velik plus, vsem ostalim pa zakonik ne bo ničesar odvzel.
Tako kot je resnična zgodba o pingvinih, tako so resnične tudi zgodbe, ki se vsakodnevno odvijajo v naši bližini. Ne moremo jih zanikati. Takih knjig pa ne uvrščati na police s pornografijo, če pa opisujejo nekaj vsakdanjega, nekaj, kar sploh ni vulgarno ali kakorkoli neprimerno za mlajšo populacijo.

Kar si sama res močno želim, je to, da bi vsak prebral družinski zakonik, dobro razmislil in se nato odločil tako kot sam misli, da je prav. Jaz sem ZA. Nikogar ne bom prepričevala, naj gre in obkroži ZA, ker mi niti ni prav, da drugi ljudi prepričujejo, naj gredo na referendum in obkrožijo PROTI. Naj se vsak odloči po svoje, ampak s trdnimi argumenti. Če bi šli na referendum tisti, ki vedo, zakaj gredo tja, zakaj bodo obkrožili ZA ali PROTI, bi bilo idealno.Če so že preložili to odločitev na nas (pa je ne bi smeli!), se vsaj odločimo odgovorno.

torek, 20. marec 2012

Nosečnice so nekaj posebnega

Včasih se še sama sebi čudim, kako je možno, da ne maram otrok, a obožujem nosečnice. Res, nosečnice so nekaj posebnega. Eno posebno energijo imajo, po navadi so nasmejane, polne energije in veselja. Pravi užitek jih je opazovati. Čisto vedno, ko vidim nosečnico, se mi nariše en velik nasmeh na obraz. Pa, če jo srečam na cesti ali pa, če gledam kakšne fotografije. Predvsem sem zadovoljna takrat, ko na bodoči mamici vidiš, da je zadovoljna, da ji nosečnost nekaj pomeni. In pari, pri katerih dobiš občutek, da bodo dobri starši, z glavo na mestu. Škoda je le, da so taki pari bolj redkost.

Posebej rada gledam fotografije Maje Rokavec. Slike para, ki jih je pred dnevi objavila na svojem blogu, so mi res všeč. Tako zelo simpatična sta, da sta že kičasta :) <3

In vsake toliko si bom tudi jaz privoščila kakšno pocukrano objavo :) Naj bo tokrat to vabilo na Majin blog, kjer najdete še veliko dobrih fotografij. Ne samo nosečnic, tudi kaj drugega se najde!

ponedeljek, 19. marec 2012

Kaj prinaša Eurosong 2012?

Rahlo sem obsedena z Eurosongom, priznam. Nekaj časa nas sicer še loči do tekmovanja, a večina predstavnikov je že znanih.
Sedaj že nekaj dni tudi vemo, da nas bo Eva Boto zastopala s slovensko verzijo pesmi Verjamem. Kar mi je všeč, če pomislimo, da je to tisto, kar s(m)o izbrali gledalci. Istočasno mi ni všeč, ker sem nekako prepričana, da bi bili v angleščini uspešnejši. In ker smo se doslej že navadili, da se po Emi pesem še drastično spreminja in praktično vedno v končni fazi izvaja v angleščini.
Mogoče bi bilo dobro začeti pri tem, da mi že sama pesem ni bila najbolj všeč, samo zato namreč, ker je balada. Ne maram počasnih pesmi in prepričana sem, da na tekmovanjih kot je Eurosong, nimajo ravno dobrih možnosti. Konichiwa se mi je nekako zdela primernejša, saj je cirkus vedno dobro sprejet, pesem pa bi z dvojčicama fino izstopala.
Sedaj sem se sprijaznila, da nas bo zastopala Eva, njeno pesem sem večkrat poslušala in ugotovila ... priznam, ni slaba.

Danes sem šla malo pogledat na uradno spletno stran tekmovanja in ugotovila, da se bo letos precej držav predstavljalo s pesmimi v maternem jeziku. Hmm, zanimivo. Res me zanima, kaj bo to v končni fazi pomenilo - uspeh ali poraz. Na 24ur.com so združili predstavnike držav bivše Jugoslavije. Čisto vsi se bodo predstavili z maternim jezikom. In še nekaj - večinoma gre za balade. O ja, tole bo zanimivo :)

Kaj nas še čaka? Ruske babice bodo sigurno navdušile. No, saj so zabavne, ampak za moj okus to ni nekaj, kar bi lahko bilo med top 10.
Irska letos pošilja izvajalca, ki je lani po dolgem času Irsko spet uspel nekako uspešno predstaviti (osvojili so osmo mesto, o duetu Jedward pa se je veliko govorilo in ga celo favoriziralo). Letošnja pesem mi je sicer bolj všeč kot lanska, ampak noben presežek.
Danska predstavnica je definitivno ena tistih, ki se lahko povzpne zelo visoko. Če mi kdo pove, kje sem to pesem že slišala, bom zelo vesela. Tako zelo znano se mi sliši! Mogoče je prav to tisto, kar bo ljudi pritegnilo.
Tudi Grčija bo s hitrimi ritmi verjetno spet navdušila. Zanje smo že navajeni, da so uvrščeni visoko.
V ušesa bi znala iti tudi latvijska pesem, mogoče bo Evropo na noge spravila romunska zasedba, tudi Malta se sliši precej evrovizijsko, mogoče tudi Norveška.
Med baladami me osebno še najbolj prepriča Islandija.

Ostali me (še) niso prepričali.
Vse to je seveda gledano skozi "evrovizijska očala", kar ne pomeni, da so omenjene pesmi tudi dejansko najbolj kvalitetne.

Ta zapis bo zanimivo brati po Eurosongu. Res me zanima, ali mi bodo tudi po nastopih še vedno všeč iste pesmi in kako visoko se bodo uvrstile te, za katere sem zaenkrat prepričana, da bodo visoko.

Kaj pa države, ki so avtomatsko uvrščene v finale? Azerbajdžan bo vztrajal pri baladi, ki me ne gane. Mimogrede: zmagovalna pesem lanskega Eurosonga mi ni niti malo všeč.
Anglija bi težko ponovila lanski dosežek, ko je na Eurosong poslala vsem dobro poznano zasedbo Blue, ki je še enkrat več obnorela Evropo. Letos na Eurosong pošiljajo starejšega gospoda s počasno pesmijo. Moje mnenje je, da bodo spet nekje na repu razpredelnice. Od Špancev vedno pričakujem hitre in plesne ritme. Letos so se tudi oni odločili za balado in sedaj že veste - to me ne prepriča. Vsaj ne vsaka. Nemška je vseeno precej poslušljiva.

Kakšna je končna ugotovitev? Balad je nenormalno veliko. Ali je plus, da se bomo z balado predstavljali tudi mi, bomo videli maja. Zmagali ne bomo, to je menda vsem jasno? Bi bilo pa lepo, če bi spet lahko prišli do kakšne dobre uvrstitve. Eva menda upa na najboljšo slovensko uvrstitev, v kar sama močno dvomim. Tudi avtor pesmi je optimističen; mogoče zato, ker je tudi avtor pred nekaj leti zmagovalne Molitve.

Pustimo se presenetit, pa da vidimo, kakšen okus ima Evropa in kaj jih bo uspelo prepričati letos.

sreda, 14. marec 2012

Smučanje je zakon!

Če me srečate na ulici, sigurno ne bi nikoli pomislili, da sem neka blazna navdušenka nad športom. Saj generalno gledano niti nisem, ampak smučanje me pa vsako leto prevzame, pa čeprav sama ne smučam že zadnjih šest let. Če me vprašate zakaj, je odgovor: ne vem. Res ne. Enostavno me potegne noter in komaj čakam vsako tekmo posebej. Kljub temu da naši smučarji (govorimo o moških) niso preveč uspešni, to ni nobena ovira. Pač navijamo za Kosteliča :) Pri ženskah je seveda drugače, imamo Tino Maze in s svojimi vrhunskimi rezultati te še bolj pritegne in potem ne samo, da uživaš ob gledanju, pač pa zraven še malo nohte grizeš, seštevaš točke ... Zabavno je!
Sedaj, ko gre sezona h koncu in ko bom videla samo še po eno tekmo v posamezni disciplini, sem prav žalostna in ugotavljam, kako hitro gre čas, da je že kar konec sezone. No, ljudje v moji okolici so precej srečnejši, saj vedo, da bo za nekaj mesecev spet mir pred mano :)

Ob tem sem seveda vedno jezna na vse negativce, predvsem na tiste, ki bodo na primer Lindsey Vonn podpirali ne glede na to, ali zmaga ali odstopi, medtem ko je naša Tina `največja luzerka´, če odstopi ali ni med top 3. Težko si ves čas na vrhu. Lindsey to uspeva in prepričana sem, da bi tudi Tini, če bi imela tako podporo države in matičnih klubov. Da je Slovenec (dajmo se spomnit, kako majhna država smo!) med top 3 v svetovnem merilu - pa to je ja menda nekaj fenomenalnega!?
Podporo matičnih klubov si zasluži vsak tekmovalec. Seveda so potrebni kompromisi z obeh strani in ne rečem, da ima Tina s svojo ekipo vedno prav. A mislim, da bi ji zveza morala stati ob strani in jo podpirati, saj nam konec koncev odlično promovira državo. Grozno mi je, kako se športnike ves čas pljuva, v trenutku, ko prejmejo odličje, pa se jih kuje v zvezde in si seveda lasti vse zasluge.

No, smučanje je smučanje. Mnogo manj me pritegne biatlon. Pravzaprav se mi to zdi eden najbolj dolgočasnih športov za spremljanje preko televizije. Ampak tudi tam navijamo za naše. In vesela sem, da Fak tekmuje za Slovenijo, če že leta in leta trenira z našo reprezentanco in so naši ljudje krivi za njegove uspehe. Že olimpijska kolajna bi v resnici morala biti naša. Vseeno obstajajo ljudje, ki ga ne sprejemajo in nanj še vedno gledajo kot na tujca, pa ne vem, zakaj jim gre to v zobe. Po slovenski kulturi sodeč bi morali biti veseli, da se lahko kitimo `s tujim´ zlatom. Ampak to so verjetno tisti, ki pričakujejo odlične rezultate Valenčiča v smuku in Šporna v slalomu*.


(* Opomba za vse, ki ne veste, o čem govorim: Valenčič v smuku sploh ne tekmuje, ker je pač slalom njegova osnovna disciplina, v kateri je tudi sposoben nanizati dobre rezultate. In podobno velja za Šporna: v slalomu ne tekmuje, pač pa je precej boljši v smuku).

Mogoče še to: Tina nas je malce razvadila s svojimi fantastičnimi rezultati. Moramo biti malo objektivni in realni. Pri moškem smučanju smo v zadnjih letih lahko veseli že, če se uvrstijo v trideseterico. Če pridejo med najboljših 10, je to že pravi razlog za veselje. Popolnoma v vrhu pač ne moremo biti vedno in povsod.

četrtek, 08. marec 2012

Please, make me pretty

Kako bi se ženska lahko bolje razvajala na dan žena kot z obiskom frizerja? Hja, privoščim si ga nekako 3-4× na leto, od zadnjega obiska pa je že prav res minilo ogromno časa in sedaj je že bilo n-u-j-n-o. Obisk frizerja ravno na dan žena torej ni bilo posebej planirano.

Pa ne gre samo za striženje in barvanje. Dejansko je sprostitev. Prideš in rečeš: make me pretty :) Glavo ti umije in zmasira nekdo drug, ti samo sediš in čakaš, da je preobrazbe konec in spet lahko samozavestno zakoraš med ljudi. Jaz v bistvu vedno naredim napako - k frizerju grem v večernih urah (ko grem potem samo še domov in kmalu v posteljo) in takrat, ko pada dež (ki takoj vse uniči).

Ampak vseeno - res je sprostitev. In (vsaj v mojem primeru) vedno tudi fajn pogovor. Danes prav o temi, ki sem se je dotaknila v jutranjem blogu - otrocih. Fajn je najti človeka, ki te razume in se celo strinja s tabo. Fajn je, ko nekomu lahko rečeš, da boš raje imel živali kot otroke, pa te ne gleda kot da si ravno padel z lune.

Vedno rada srečam ljudi, ki imajo v sebi neko posebno energijo, ki te napolni in ti dejansko da neko moč za vsaj nekaj dni. In k takim se rad vračaš.

Dan žena je sicer po moji oceni samo še eden od praznikov, pri katerih si trgovci lahko opomorejo. V tem času si sledijo en za drugim: valentinovo, dan žena, materinski dan. Osebno bom rožice ali druge pozornosti bolj vesela 5. aprila ali 25. junija ali ... Poleg tega od nekdaj preferiram nematerialno. Kaj mi pomaga mercedes v garaži, če pa nisem srečna.

In kar brez skrbi. Nimam mercedesa v garaži ;)

Moraš! #1

Ne, ni mi treba!

Oh, sovražim besedo moraš. Moraš živeti tako kot jaz rečem, moraš misliti tako kot jaz mislim, moraš ... moraš ... moraš ... Zakaj? Se ne smem sama odločiti?

Na primer. Moraš imeti otroke! Aja. Zakaj že?

Ne, ne maram otrok. Precej hudo je, ker vem, da za to niso krivi otroci, pač pa njihovi starši. Zelo podobno kot pri živalih (ja, pa smo že tu. Velikokrat bom primerjala otroke in živali ... no, pa tudi odrasle in živali. Tiste, ki bi jih to utegnilo motiti, opozarjam že v naprej) - nikoli ni pes kriv za tisto, kar naredi. Kriv je lastnik. In enako je pri otrocih. Opažam, da v zadnjih letih starši sploh več ne vedo, kako vzgajati. Ne razumem, zakaj je moja generacija še lahko nekako vzgojena, da o starejših sploh ne govorim - večina je bila vzorno vzgojena. Zadnja leta pa so otroci razvajeni in enostavno nevzgojeni. Kričanje in letanje po restavraciji, metanje ob tla v trgovini, ko ne dobijo igrače, ki si jo tako močno želijo (in bi bila aktualna ravno en teden ...), neolikano govorjenje, zmerjanje staršev in vseh drugih ljudi v okolici, nobenega uboganja ... Ne razumem, res ne. Verjetno imajo (vsaj v večini) otroke tisti, ki jih želijo imeti, po možnosti z nekim dobrim argumentom. Imeti otroka zato, ker ga moraš imeti ali zato, da te bo preživljal na stara leta - saj se hecate, a ne?
No, včasih sem res mislila, da se za otroke odločajo tisti, ki želijo obogatiti svoje življenje, mu dati smisel ali kaj podobnega (govorim o ljudeh, ki resnično tako mislijo in niso to le neke kičaste fraze). Ko sem slišala prej omenjene argumente, se mi je počasi začelo dozdevati, zakaj so otroci danes takšni, kakršni so. In potem se vprašam - zakaj bi imela otroka, če nisem prepričana, da ga bom znala vzgajati, da mu bom lahko v življenju omogočila vse tisto, kar naj bi mu omogočil dober starš (brez skrbi, ne govorim o materialnih dobrinah)? Zakaj bi otroke imeli tisti, ki v tem ne vidijo svetle prihodnosti? Zato, ker okolica od tebe pričakuje, da boš na svet spravil še kakšnega človeka? No, zaradi takih odločitev pa potem pridemo do stanja, v kakršnem smo trenutno. Kopica nevzgojenih otrok na vsakem koraku, ki nam, ki nismo ljubitelji otrok, ne dajo niti najmanjšega razloga, da bi jih kdaj imeli vsaj za odtenek raje. In moje osebno prepričanje je, da ti (nevzgojeni) otroci kaj dosti od življenja ne bodo imeli.

Res sem vesela, ko srečam izjeme (in sem žalostna, da so to le izjeme).
Zadnjič sem se tako peljala po eni od ljubljanskih ulic in se, kot po navadi, ustavila na prehodu za pešce. Mali fantek se mi je tako prijazno nasmehnil, da mi je prav polepšal dan. Poleg tega se sedaj spomnim nanj vsakič, ko se ustavim na prehodu za pešce. Ne poznam tega fantka. Pa se mu je na daleč videlo, da je lepo vzgojen.
Res bi bila vesela, če bi bilo takih otrok več. Včasih srečam kakšnega otroka, ki mi celo polepša dan. Vidiš, da so mu starši nekaj dali, so ga nekaj naučili in veš, da bo ta otrok v življenju še nekaj dosegel.

Ko potegnem črto, še vedno vztrajam pri tem, da otrok ne maram. Tako je namreč v splošnem. Seveda pa priznavam, da obstajajo izjeme. Redke sicer, pa vseeno.

Odločila sem se, da otrok ne bom imela. Ne predstavljam si, da bi morala vzgajati, se soočati s tovrstnimi problemi. Preveč strah bi me bilo, da mi ne bi uspelo. Če nisem prepričana vase, potem raje sploh ne poskušam. Zakaj bi se preizkušala na živem bitju? Poleg tega - jaz res nimam občutka za otroke. Naj mi nekdo pove, kaj naj delam z dojenčkom? Zakaj bi se pogovarjala z njim oziroma mu nekaj čebljala v faco? Kaj naj mu sploh povem? Mogoče to, da ima tak nosek kot očka ... buci buc. No ... ne, hvala.
Enostavno nisem sproščena z otroki, ne vem, kaj naj počnem z njimi, ne vem, kaj naj se pogovarjam z njimi ... zakaj bi jih potem imela? Res ne razumem, zakaj okolica ne zna sprejeti, da mi pač ni do tega, da bi imela otroke. Moji domači so to sprejeli, tudi nekateri prijatelji. Ostali bodo očitno do smrti vztrajali, da otroka moraš imeti. Večina teh, ki ne razume moje situacije, bo sproduciralo otroke zaradi nekega čudnega banalnega razloga in jih kasneje slabo vzgojilo ter jim dalo slabo popotnico za življenje.

Vesela sem za vse tiste, ki si otrok iskreno želijo, ki jih vzgajajo s srcem in glavo, ki vedo, kaj počnejo in ki imajo glavo na pravem mestu. Res je, nihče ni popoln, niti noben starš. A če se potrudimo, smo lahko dobri in uspešni.

Spoštujem vse, ki so dobri starši. In res bi bila vesela, če bi tudi ostali znali spoštovat mojo odločitev in morda celo razumeli, da je tako bolje za tega nikolirojenega otroka.

sreda, 07. marec 2012

Kako začeti?

Včasih imam v glavi ogromno stvari. Včeraj zvečer (khm ... ponoči?) bi lahko napisala materiala za kakšnih deset blogov. Pa se mi je zdelo, da bo za prvič morda preveč in bi raje še malo prespala ...
Sem prespala in tudi zjutraj sem imela še ogromno idej. Ki pa so, žal, čez dan enostavno izginile. Ja, saj vem, pametni pišejo. Očitno nisem dovolj pametna, da bi to končno dojela in začela upoštevat. Na začetku leta sem si kupila planer in sama sebi obljubila, da ga bom redno uporabljala. Prvi mesec je še nekako šlo, zdaj so notri zapisani le najnujnejši datumi, nanjo pa se spomnim le takrat, ko brskam po torbici in slučajno naletim nanjo.

Sem nočni človek. Funkcionirat začnem tam nekje po osmi uri zvečer, potem pa je iz ure v uro bolje. Problem je v tem, da življenje trenutno od mene zahteva zgodnje vstajanje, kar konkretno pomeni približno ob šestih. Začeti z delom po osmi zvečer in zjutraj že ob šestih vstati ... hmmm, ne, ne gre skupaj. Saj bi rekla, da se priporočam za kak nasvet, pa mi je že v naprej jasno, da mi ne bi bil všeč :) Rada imam večerne produktivne ure in rada se naspim. Najti srednjo pot je pač težko.

Kljub temu da sem nočni človek, tule ne boste brali o razvratnih zabavah. Pa to ne pomeni, da sem zaprta sama vase, da dneve in noči preživim pred računalnikom in da nimam nič od življenja. O ne ne. In lahko dokažem nasprotno! Če ne drugje, se veliko dogaja v moji glavi ...

torek, 06. marec 2012

Vsak začetek je težak

Dolgo sem se odločala ... in mogoče mi končno uspeva. Prijatelji pravijo, da `moraš´ pisati blog, da urediš misli, si jih organiziraš ...
Sicer sovražim vse, za kar mi kdo reče, da `moram´. Ni mi treba. A tokrat recimo hočem. Res se želim preizkusiti v pisanju bloga in kaj pa veš ... mogoče mi celo uspe. V resnici že dolgo razmišljam o tem, da bi pisala, pa nekako nisem zbrala poguma ... ali pa ideje za naslov.
No, zdaj smo tu in videli bomo, kam me bo pripeljala ta pot. Če ne drugega, je to odličen kotiček za `jamranje´ :)

Na primer:
sovražim, ko zabijem dve uri časa za to, da uredim zunanji videz bloga tako, da mi je za silo všeč. Ko pa bi že lahko sladko spala ...