Velika noč = praznik hrane?

Že nekaj dni so ljudje blazno prijazni in mi navdušeno voščijo vesele praznike ... nihče pa se ne vpraša, ali sploh praznujem. In če bi praznovala, zapisa verjetno ne bi začela na ta način :)

Včasih smo praznovali. Mami se je pospravljanja lotila že nekaj dni pred veliko nočjo. Na soboto smo morali vsi skupaj iti v cerkev na žegnanje. In potem čakati na nedeljo, ko smo imeli velikonočni zajtrk. Mami se je trudila, da bi bilo vse skupaj čim bolj popolno. Kar je uničilo praznik, je bila skreganost med staršema. Niti en praznik ni minil brez krega. Očetu so šli prazniki pač na živce.
In tako je z leti tudi mami obupala. Letos praznovanja ni bilo. Zadnjih nekaj let je bilo vsaj kaj manjšega, letos nič. Začuda so se še fantovi starši odločili, da letos ne bo tistega tradicionalnega praznovanja. Tako sva ostala sama in pasalo nama je, da ni nobenega pompa okrog praznika.

Tako letos zame ni bilo niti enega pirha, niti koščka potice in kar mi je najbolj pasalo - nihče me ni silil, da bi jedla šunko in hren. Danes sva si za kosilo naredila testenine. Pravo velikonočno kosilo :)

Zdi se mi, da med večino ljudi velika noč postaja praznik hrane. Podobno kot božič. Koliko je ljudi, ki se uvrščajo med ateiste, ob veliki noči in božiču pa bogato napolnijo mize in ... praznujejo.

Naj to ostaneta praznika verujočih, tistih, ki (še) vidijo pravi smisel v praznovanju. Ostali pa preprosto uživajmo v podaljšanem vikendu.

Moraš! #2

To, da ne prenesem besede moraš, smo že ugotovili. Čas je za drugi del.

Popolnoma me namreč živcirajo ljudje, ki so prepričani, da bi morala živeti tako kot njim paše. Sem v obdobju, ko načrtujem selitev in se del debat z mojo družbo seveda nanaša tudi na opremljanje stanovanja. Tako pridemo do tega, da ne maram preprog, zaves, prtičkov, rož ... in še česa. Ampak pazi - vse to bi morala imeti! Absolutno nujno! Zato, ker moja prijateljica obožuje rože. In zato, ker tašča sama dela prtičke. In zato, ker je prijatelj prepričan, da je škoda parketa in da moraš zato položiti še preprogo. In zato, ker očitno žaluzije dandanes ne opravljajo več svoje vloge in pač rabiš še zavese. Ali kaj?? Saj v bistvu res ne razumem, čeprav se zelo trudim, da bi.

V bistvu ni res, da ne maram rož. Ne čutim pa nobene potrebe, da bi jih imela en cel kup samo v glavnem prostoru. Zato, ker brez rož je stanovanje prazno. Hehe. Mogoče bo svoj prostor v kakšnem kotu našla lepa malenkost večja zelena rastlina, ki ne potrebuje posebne nege in bo preživela napade mačkonov. Kdaj pa kdaj si bom popestrila kakšno polico z gerbero v lepi ozki pokončni vazi. Ena gerbera, ena vaza, ena polica. Ker pač v resnici (tudi) polic ne maram, vsaj tistih odprtih ne. Aja, pa vitrin tudi ne maram. Ampak dnevna soba baje ne sme biti brez vitrine. Ne vem, zakaj točno. Mogoče zato, ker morajo ljudje videti, kaj se skriva v tvojih omarah? In ne samo, da so moji kolegi in družina tako prepričani, tudi proizvajalci pohištva so očitno istega mnenja! Dobiti dnevno sobo brez vitrine ... je skoraj nemogoče.

No, kjer je roža, mora biti obvezno tudi prtiček. Tak lep, ročno narejen. Tudi, če ni rože, prtiček mora biti. Povsod, kjer je možno. Zato, ker to je lepo. Smola je le to, da ne delim tega mnenja s taščo in ostalimi navdušenci nad prtički.

In potem so tu še preproge (pa sigurno sem še kaj pozabila). Če bi želela imeti preprogo, verjetno ne bi polagala parketa. Če bom dala celo premoženje za parket, res ne vem, zakaj bi čez položila še preprogo? Zato, da ne bom uničila parketa? Ja madonca, nobena stvar ni večna! In če pomislimo ... koliko škode lahko narediš na parketu, koliko pa na preprogi? Ko nekaj poliješ po preprogi, imaš velik problem. Če poliješ po parketu, vzameš krpo in pobrišeš. Ampak ne, parketa je škoda in zato bomo čez položili še preprogo. No. Ne bomo! Ker bom tam živela jaz in bo opremljeno tako, kot bom želela jaz. Če nekdo ne bo prišel na obisk zato, ker ga bo motilo, da imam položen parket namesto preproge in da v dnevni sobi ni vitrine in en cel kup polic s prtički in rožami, potem naj pač ostane doma in jaz ne bom imela čisto nič proti. V bistvu bom celo vesela, če v moj dom ne bodo prihajali ljudje, ki so prepričani, da bi moralo biti stanovanje opremljeno tako, kot odgovarja njim.

Trdno sem prepričana, da ne bom popustila in v svoje stanovanje postavila nekaj, kar mi ni všeč. Koliko besed bo potrebnih, da bodo to dojeli tudi vsi ostali, pa ne vem. Me pa kar zvijat začne v želodcu, ko samo pomislim, kaj vse me še čaka. Nekateri znajo biti tako preklemano vztrajni s svojim moraš ...

Ponosni na Slovenijo?

Danes zjutraj sem videla reklamo za novega Audija. Priporočam ogled - tule. Zanimivo je gledati reklamo za tuj proizvod, ki je bila posneta v Sloveniji. Če dobro pogledaš in če poznaš gorenjske kraje, ugotoviš, da je bila reklama posneta v Bohinju, Škofji Loki in Tržiču. Mogoče celo še kje.

In kaj se je zgodilo? Kar naenkrat so vsi blazno ponosni na Slovenijo. Predvsem seveda tisti, ki živijo v omenjenih treh krajih. Meni pa se je posebej zanimiv zdel eden od komentarjev na youtube: so if i go to slovenia it will be like stepping back into the 1920's?    


Pa se res večkrat zdi, da gre Slovenija nazaj in ne naprej, kajne? Meni se že tako zdi. In vsak dan bolj se čudim tistim, ki s ponosom povejo, da so Slovenci. Na kaj točno naj bi bili ponosni? Aha, na naravne znamenitosti, srednjeveška mesta ... Že prav, ampak kaj pa nam pomaga vse to, če s(m)o ljudje tisočletje pred luno??


Nisem ponosna na Slovenijo. Če bi imela jajca, bi že zdavnaj spakirala in šla. No, o tem pa kdaj drugič ...

Še vedno v središču: družinski zakonik

Referendum o družinskem zakoniku je za nami ... debat seveda ni konec.

• Dejstvo je, da tega referenduma sploh ne bi smelo biti.
• Dejstvo je tudi, da bi ga morali prebrati vsi, ki so se ga udeležili.
• No, in tudi udeležiti bi se ga moralo precej več ljudi, kot pa se jih je dejansko spravilo od doma ... A ni hecno? Volilnih mest je ... ogromno. Prav daleč od doma definitivno niso. Poleg tega imamo že nekaj dni prej možnost iti izraziti svoje mnenje. In kljub temu je bila manj kot 30% udeležba??

Če bi bil zakonik sprejet, se otroci ne bi prodajali na tržnici. Geji ne bi tekli za vami in vam kradli otrok. Heteroseksualni pari bi še vedno imeli toliko otrok kot doslej. V šolah ne bi imeli novega predmeta, kjer bi se učili o tem, kako postati gej.

Če bi bil zakonik sprejet, bi bilo precej otrok veliko na boljšem, imeli bi lepše življenje, svetlejšo prihodnost. 

In sploh ne gre samo za istospolne partnerje. Gre tudi za enostarševske družine, pravice otrok itd. To so vedeli redki.

Pravijo, da bodo pripravili nov zakon. Če bo še boljši, sem za. Pa me je strah, da bo kvečjemu nasprotno. Včeraj smo stopili en velik korak nazaj. Osebno me je res strah, da bomo z naslednjim družinskim zakonom stopili še en korak nazaj. Namesto, da bi šli naprej, gremo nazaj.

In kar me posebej žalosti, je to, da me je ena oseba poslušala šele danes. Danes je uspela dojeti, da si je stvari predstavljala popolnoma napačno. Hja, saj ni čudno, saj ni prebrala zakonika, pač pa le poslušala nekaj nasprotnikov ... mene seveda ne. Do danes, ko je prepozno. In takih primerov je sigurno še veliko.

Zato sem jezna na vse, ki niso prebrali zakonika, ki niso šli včeraj na volišča in izrazili svojega mnenja. Bolj kot na sam izid, sem jezna na udeležbo. Ko se bo naslednjič kdo pritoževal čez državo, politiko, režim ... ga bom vprašala, ali je bil na zadnjih volitvah. Odgovor je pričakovan.

In še ena izjava, ki mi je danes dvignila pritisk. Ženska, ki je poročena in ima otroka, "bi bila osebno prizadeta, če bi bil zakonik sprejet". Oprostite, ampak tega pa čisto zares ne razumem. Zakaj že??

Slikanica o pingvinih sodi med pornografijo?

Menda gre za staro zgodbo, jaz sem zanjo slišala šele v zadnji oddaji Preverjeno. Knjiga And Tango makes three (In s Tangom so trije) je izšla že leta 2005, v ZDA pa je že nekaj časa prepovedana. Avtorja v knjigi opisujeta resnično zgodbo dveh pingvinov iz živalskega vrta, ki sta se veliko družila, kopirala vedenje hetero pingvinov, kasneje pa so jima skrbniki dali jajce, za katerega ni nihče skrbel, da sta lahko vzgojila mladiča. Tisti, ki trdijo, da je knjiga protidružinska, protietična, homoseksualna ipd., so celo predlagali, da bi se knjiga uvrstila med pornografsko gradivo. Ob tem sem si rekla samo: Saj se hecate, a ne? Enostavno ne morem več razumeti, da so nekateri ostali nekaj deset let nazaj s svojo miselnostjo. Zakaj bi se otrokom skrivalo nekaj, kar nas vsakodnevno obdaja? Ne razumem, zakaj se vzgojitelji in učitelji z učenci ne bi smeli pogovarjati o različnih oblikah družine. Mogoče prav kdo od otrok živi v istospolni skupnosti in prav bi bilo, da tudi drugi otroci razumejo, zakaj je tako in da to ni nič nenavadnega. V šoli bi otroke morali učiti strpnosti.

Včasih sem mislila, da je Cerkev strpna, tolerantna do vseh. Sedaj sem ugotovila, da pravijo, da so strpni in tolerantni do drugačnih, delajo pa povsem drugače. Glede na to, kar naj bi Cerkev bila, bi mogla biti prva, ki bi podprla družinski zakonik. Žal je ravno obratno. Ob tem me je resnično groza, ker vem, kako zelo velik vpliv imajo na vernike. Vsi (ok, 90% pa sigurno), ki bodo šli v nedeljo k maši, bodo šli zatem še na volišče in obkrožili bodo proti. Ker jim je župnik rekel, da je tako prav. Ker je sosedova Pepca rekla, da je pri Francki na tržnici slišala, da so bili eni strici tam v centru, ki so rekli, da moraš biti proti, ker sicer bo šel svet k hudiču. Ne mi reči, da se to ne dogaja, ker sem tudi že sama slišala direktne nasvete, kaj obkrožiti na volišču (no, takrat enkrat sem potem nehala hoditi v cerkev). Dogaja se. Poleg tega so župniki že več pridig v zadnjem času namenili družinskemu zakoniku (in v njih nanizali več ali manj neresnične trditve).

Ko nasprotnika družinskega zakonika vprašam, zakaj je proti, mi po navadi ne zna povedati dobrega argumenta. Pravzaprav ga po navadi niti nima. Ali pa slišim kaj takega, da se tudi lahko človek le prime za glavo in upa, da ne sliši dobro. Včasih se mi zdi, kot da se ljudje počutijo ogrožene. Saj ne bodo/bomo zdaj zaradi družinskega zakonika kar naenkrat vsi istospolno usmerjeni, heteroseksualni pari pa kar čez noč izgubili pravico do otrok.

Istospolno usmerjeni ljudje so povsod okrog nas. Mislim, da bi jih morali sprejeti, jim dati vsaj neke osnovne pravice, predvsem pa njihovim otrokom. Zanje bi bilo sprejetje družinskega zakonika en velik plus, vsem ostalim pa zakonik ne bo ničesar odvzel.
Tako kot je resnična zgodba o pingvinih, tako so resnične tudi zgodbe, ki se vsakodnevno odvijajo v naši bližini. Ne moremo jih zanikati. Takih knjig pa ne uvrščati na police s pornografijo, če pa opisujejo nekaj vsakdanjega, nekaj, kar sploh ni vulgarno ali kakorkoli neprimerno za mlajšo populacijo.

Kar si sama res močno želim, je to, da bi vsak prebral družinski zakonik, dobro razmislil in se nato odločil tako kot sam misli, da je prav. Jaz sem ZA. Nikogar ne bom prepričevala, naj gre in obkroži ZA, ker mi niti ni prav, da drugi ljudi prepričujejo, naj gredo na referendum in obkrožijo PROTI. Naj se vsak odloči po svoje, ampak s trdnimi argumenti. Če bi šli na referendum tisti, ki vedo, zakaj gredo tja, zakaj bodo obkrožili ZA ali PROTI, bi bilo idealno.Če so že preložili to odločitev na nas (pa je ne bi smeli!), se vsaj odločimo odgovorno.

Nosečnice so nekaj posebnega

Včasih se še sama sebi čudim, kako je možno, da ne maram otrok, a obožujem nosečnice. Res, nosečnice so nekaj posebnega. Eno posebno energijo imajo, po navadi so nasmejane, polne energije in veselja. Pravi užitek jih je opazovati. Čisto vedno, ko vidim nosečnico, se mi nariše en velik nasmeh na obraz. Pa, če jo srečam na cesti ali pa, če gledam kakšne fotografije. Predvsem sem zadovoljna takrat, ko na bodoči mamici vidiš, da je zadovoljna, da ji nosečnost nekaj pomeni. In pari, pri katerih dobiš občutek, da bodo dobri starši, z glavo na mestu. Škoda je le, da so taki pari bolj redkost.

Posebej rada gledam fotografije Maje Rokavec. Slike para, ki jih je pred dnevi objavila na svojem blogu, so mi res všeč. Tako zelo simpatična sta, da sta že kičasta :) <3

In vsake toliko si bom tudi jaz privoščila kakšno pocukrano objavo :) Naj bo tokrat to vabilo na Majin blog, kjer najdete še veliko dobrih fotografij. Ne samo nosečnic, tudi kaj drugega se najde!

Kaj prinaša Eurosong 2012?

Rahlo sem obsedena z Eurosongom, priznam. Nekaj časa nas sicer še loči do tekmovanja, a večina predstavnikov je že znanih.
Sedaj že nekaj dni tudi vemo, da nas bo Eva Boto zastopala s slovensko verzijo pesmi Verjamem. Kar mi je všeč, če pomislimo, da je to tisto, kar s(m)o izbrali gledalci. Istočasno mi ni všeč, ker sem nekako prepričana, da bi bili v angleščini uspešnejši. In ker smo se doslej že navadili, da se po Emi pesem še drastično spreminja in praktično vedno v končni fazi izvaja v angleščini.
Mogoče bi bilo dobro začeti pri tem, da mi že sama pesem ni bila najbolj všeč, samo zato namreč, ker je balada. Ne maram počasnih pesmi in prepričana sem, da na tekmovanjih kot je Eurosong, nimajo ravno dobrih možnosti. Konichiwa se mi je nekako zdela primernejša, saj je cirkus vedno dobro sprejet, pesem pa bi z dvojčicama fino izstopala.
Sedaj sem se sprijaznila, da nas bo zastopala Eva, njeno pesem sem večkrat poslušala in ugotovila ... priznam, ni slaba.

Danes sem šla malo pogledat na uradno spletno stran tekmovanja in ugotovila, da se bo letos precej držav predstavljalo s pesmimi v maternem jeziku. Hmm, zanimivo. Res me zanima, kaj bo to v končni fazi pomenilo - uspeh ali poraz. Na 24ur.com so združili predstavnike držav bivše Jugoslavije. Čisto vsi se bodo predstavili z maternim jezikom. In še nekaj - večinoma gre za balade. O ja, tole bo zanimivo :)

Kaj nas še čaka? Ruske babice bodo sigurno navdušile. No, saj so zabavne, ampak za moj okus to ni nekaj, kar bi lahko bilo med top 10.
Irska letos pošilja izvajalca, ki je lani po dolgem času Irsko spet uspel nekako uspešno predstaviti (osvojili so osmo mesto, o duetu Jedward pa se je veliko govorilo in ga celo favoriziralo). Letošnja pesem mi je sicer bolj všeč kot lanska, ampak noben presežek.
Danska predstavnica je definitivno ena tistih, ki se lahko povzpne zelo visoko. Če mi kdo pove, kje sem to pesem že slišala, bom zelo vesela. Tako zelo znano se mi sliši! Mogoče je prav to tisto, kar bo ljudi pritegnilo.
Tudi Grčija bo s hitrimi ritmi verjetno spet navdušila. Zanje smo že navajeni, da so uvrščeni visoko.
V ušesa bi znala iti tudi latvijska pesem, mogoče bo Evropo na noge spravila romunska zasedba, tudi Malta se sliši precej evrovizijsko, mogoče tudi Norveška.
Med baladami me osebno še najbolj prepriča Islandija.

Ostali me (še) niso prepričali.
Vse to je seveda gledano skozi "evrovizijska očala", kar ne pomeni, da so omenjene pesmi tudi dejansko najbolj kvalitetne.

Ta zapis bo zanimivo brati po Eurosongu. Res me zanima, ali mi bodo tudi po nastopih še vedno všeč iste pesmi in kako visoko se bodo uvrstile te, za katere sem zaenkrat prepričana, da bodo visoko.

Kaj pa države, ki so avtomatsko uvrščene v finale? Azerbajdžan bo vztrajal pri baladi, ki me ne gane. Mimogrede: zmagovalna pesem lanskega Eurosonga mi ni niti malo všeč.
Anglija bi težko ponovila lanski dosežek, ko je na Eurosong poslala vsem dobro poznano zasedbo Blue, ki je še enkrat več obnorela Evropo. Letos na Eurosong pošiljajo starejšega gospoda s počasno pesmijo. Moje mnenje je, da bodo spet nekje na repu razpredelnice. Od Špancev vedno pričakujem hitre in plesne ritme. Letos so se tudi oni odločili za balado in sedaj že veste - to me ne prepriča. Vsaj ne vsaka. Nemška je vseeno precej poslušljiva.

Kakšna je končna ugotovitev? Balad je nenormalno veliko. Ali je plus, da se bomo z balado predstavljali tudi mi, bomo videli maja. Zmagali ne bomo, to je menda vsem jasno? Bi bilo pa lepo, če bi spet lahko prišli do kakšne dobre uvrstitve. Eva menda upa na najboljšo slovensko uvrstitev, v kar sama močno dvomim. Tudi avtor pesmi je optimističen; mogoče zato, ker je tudi avtor pred nekaj leti zmagovalne Molitve.

Pustimo se presenetit, pa da vidimo, kakšen okus ima Evropa in kaj jih bo uspelo prepričati letos.