četrtek, 8. marec 2012

Moraš! #1

Ne, ni mi treba!

Oh, sovražim besedo moraš. Moraš živeti tako kot jaz rečem, moraš misliti tako kot jaz mislim, moraš ... moraš ... moraš ... Zakaj? Se ne smem sama odločiti?

Na primer. Moraš imeti otroke! Aja. Zakaj že?

Ne, ne maram otrok. Precej hudo je, ker vem, da za to niso krivi otroci, pač pa njihovi starši. Zelo podobno kot pri živalih (ja, pa smo že tu. Velikokrat bom primerjala otroke in živali ... no, pa tudi odrasle in živali. Tiste, ki bi jih to utegnilo motiti, opozarjam že v naprej) - nikoli ni pes kriv za tisto, kar naredi. Kriv je lastnik. In enako je pri otrocih. Opažam, da v zadnjih letih starši sploh več ne vedo, kako vzgajati. Ne razumem, zakaj je moja generacija še lahko nekako vzgojena, da o starejših sploh ne govorim - večina je bila vzorno vzgojena. Zadnja leta pa so otroci razvajeni in enostavno nevzgojeni. Kričanje in letanje po restavraciji, metanje ob tla v trgovini, ko ne dobijo igrače, ki si jo tako močno želijo (in bi bila aktualna ravno en teden ...), neolikano govorjenje, zmerjanje staršev in vseh drugih ljudi v okolici, nobenega uboganja ... Ne razumem, res ne. Verjetno imajo (vsaj v večini) otroke tisti, ki jih želijo imeti, po možnosti z nekim dobrim argumentom. Imeti otroka zato, ker ga moraš imeti ali zato, da te bo preživljal na stara leta - saj se hecate, a ne?
No, včasih sem res mislila, da se za otroke odločajo tisti, ki želijo obogatiti svoje življenje, mu dati smisel ali kaj podobnega (govorim o ljudeh, ki resnično tako mislijo in niso to le neke kičaste fraze). Ko sem slišala prej omenjene argumente, se mi je počasi začelo dozdevati, zakaj so otroci danes takšni, kakršni so. In potem se vprašam - zakaj bi imela otroka, če nisem prepričana, da ga bom znala vzgajati, da mu bom lahko v življenju omogočila vse tisto, kar naj bi mu omogočil dober starš (brez skrbi, ne govorim o materialnih dobrinah)? Zakaj bi otroke imeli tisti, ki v tem ne vidijo svetle prihodnosti? Zato, ker okolica od tebe pričakuje, da boš na svet spravil še kakšnega človeka? No, zaradi takih odločitev pa potem pridemo do stanja, v kakršnem smo trenutno. Kopica nevzgojenih otrok na vsakem koraku, ki nam, ki nismo ljubitelji otrok, ne dajo niti najmanjšega razloga, da bi jih kdaj imeli vsaj za odtenek raje. In moje osebno prepričanje je, da ti (nevzgojeni) otroci kaj dosti od življenja ne bodo imeli.

Res sem vesela, ko srečam izjeme (in sem žalostna, da so to le izjeme).
Zadnjič sem se tako peljala po eni od ljubljanskih ulic in se, kot po navadi, ustavila na prehodu za pešce. Mali fantek se mi je tako prijazno nasmehnil, da mi je prav polepšal dan. Poleg tega se sedaj spomnim nanj vsakič, ko se ustavim na prehodu za pešce. Ne poznam tega fantka. Pa se mu je na daleč videlo, da je lepo vzgojen.
Res bi bila vesela, če bi bilo takih otrok več. Včasih srečam kakšnega otroka, ki mi celo polepša dan. Vidiš, da so mu starši nekaj dali, so ga nekaj naučili in veš, da bo ta otrok v življenju še nekaj dosegel.

Ko potegnem črto, še vedno vztrajam pri tem, da otrok ne maram. Tako je namreč v splošnem. Seveda pa priznavam, da obstajajo izjeme. Redke sicer, pa vseeno.

Odločila sem se, da otrok ne bom imela. Ne predstavljam si, da bi morala vzgajati, se soočati s tovrstnimi problemi. Preveč strah bi me bilo, da mi ne bi uspelo. Če nisem prepričana vase, potem raje sploh ne poskušam. Zakaj bi se preizkušala na živem bitju? Poleg tega - jaz res nimam občutka za otroke. Naj mi nekdo pove, kaj naj delam z dojenčkom? Zakaj bi se pogovarjala z njim oziroma mu nekaj čebljala v faco? Kaj naj mu sploh povem? Mogoče to, da ima tak nosek kot očka ... buci buc. No ... ne, hvala.
Enostavno nisem sproščena z otroki, ne vem, kaj naj počnem z njimi, ne vem, kaj naj se pogovarjam z njimi ... zakaj bi jih potem imela? Res ne razumem, zakaj okolica ne zna sprejeti, da mi pač ni do tega, da bi imela otroke. Moji domači so to sprejeli, tudi nekateri prijatelji. Ostali bodo očitno do smrti vztrajali, da otroka moraš imeti. Večina teh, ki ne razume moje situacije, bo sproduciralo otroke zaradi nekega čudnega banalnega razloga in jih kasneje slabo vzgojilo ter jim dalo slabo popotnico za življenje.

Vesela sem za vse tiste, ki si otrok iskreno želijo, ki jih vzgajajo s srcem in glavo, ki vedo, kaj počnejo in ki imajo glavo na pravem mestu. Res je, nihče ni popoln, niti noben starš. A če se potrudimo, smo lahko dobri in uspešni.

Spoštujem vse, ki so dobri starši. In res bi bila vesela, če bi tudi ostali znali spoštovat mojo odločitev in morda celo razumeli, da je tako bolje za tega nikolirojenega otroka.

2 komentarja:

  1. hmmm, ko sem bila še mlada, sem si enostavno želela imeti otroke ... zato, ker je svet lep in bodo otroci tudi del tega lepega sveta. In so prihodnost, zaradi njih bo svet še lepši.

    Potem sem nekako dojela, da je moje poslanstvo imeti otroke - je to domišljavo? Po moje ne. To je mene najgloblje uresničilo. Dobro pa vem, da otroci niso jaz in da je moja naloga, da jih spustim v svet.

    Žal mi je pa, zelo žal, ker se mi danes zdi svet veliko manj lep in upanjski, kot se mi je zdel, ko sem bila mlada. Govorim zdaj o svetu odnosov, o varnosti na svetu ... Svet kot naravna danost (narava) pa je zelo lep, to zdaj veliko bolj vidim, kot sem videla pred npr. 20 ali 30 leti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Jaz že od sedmega leta naprej gonim, da ne bom imela otrok in se jih na daleč izogibam, in že 17 let mi ljudje govorijo, da si bom premislila in da bo drugače, ko bom imela svoje. In zdaj z grozo čakam svoja trideseta (ki so manj kot desetletje stran), ko bo okolica postala še bolj pametna in bodo vsi slišali tiktakanje neke biološke ure... Pa kaj moreš. Če jih človek noče, jih naj ne ima, in to je to.

    OdgovoriIzbriši