Uf, tale je pa težka. Doslej nisem imela tipične vloge starejše sestre, pa čeprav imam dva mlajša. Sestra mi sicer v zadnjem obdobju večkrat reče, da je vesela, da me ima. Če ne drugega, sem pri starših naredila vse prve korake. Ko jih naredi ona, to že čisto normalno sprejmeta, hehe.
Zdaj pa me očitno čaka ta vloga oziroma bolje rečeno vloga starejše sestrične, sestre ali brata pač nima.
Smo bili zadnjič na družinskem kosilu, pa so reveža, 13 let starega, zasliševali o tem, ali je kaj zaljubljen ipd. Drugi so ostali brez odgovorov, meni pa jih je prostovoljno prišepnil na uho. Še isti dan sem dobila en cel kup njenih slik na email. Danes pa se je oglasil pri meni, pokazal še nekaj slik na telefonu in hotel odziv. Hja, luštna je, kaj pa naj drugega rečem. Zdaj se najina debata nadaljuje preko interneta. Fant bi rad en odziv, pa res ne vem, kaj naj mu rečem. Punca mu je všeč že od vrtca (ni pozabil poudarit, da tega ne ve nihče), misli, da je tudi on všeč njej, v zvezek mu namreč riše srčke in se mu podpisuje. Že lani jo je hotel vprašat, če bi hodila z njim, pa si je premislil, ker se mu je zdelo prezgodaj.
Kaj mu odgovoriti?? Pojma nimam. Težko je to. Če se spomnim nas pri trinajstih in če smo čisto iskreni, smo imeli podobne fore. To se nam je seveda zdelo nekaj najbolj pomembnega v življenju. Če zdaj pogledamo nazaj, vemo, da so bile to ene čudne zaljubljenosti, da smo si malo popestrili dneve. Nekdo ti je pač moral biti všeč.
Še bolj hecno je, ko pomislim, da sem bila v resnici samo dve leti starejša od njega, ko sem imela prvega fanta. Že takega, "ta zaresnega". In časi se spreminjajo. Danes mogoče sploh ni več čudno pri trinajstih imeti prvega fanta/punco. No, seveda, nam je, njim pa mogoče ne.
No, ja ... odgovora nimam. Kako se pogovarjati z njim, nimam pojma. Vidim pa, da bom sedaj tista, ki ji bo zaupal in bom torej morala izustiti tudi kaj smiselnega in po možnosti celo koristnega.
Če ima kdo kakšno dobro idejo ali lastno izkušnjo - na dan z besedo, prosim.
ponedeljek, 11. junij 2012
nedelja, 10. junij 2012
"Lassie" se vrača :)
Lassie je tokrat moja malenkost :)
Ja, zadnji tedni so bili precej pestri. Danes pa tak poseben dan, da sem se odločila, da končno spet malo dam iz sebe vse svoje misli in začnem novo obdobje mojega bloga. Študijsko leto se bo kmalu zaključilo (upam, da uspešno) in spet bo nekaj več časa za pisanje.
V tem času se je marsikaj spremenilo. Tisto, kar me je najbolj zaznamovalo, je to, da sem po več kot petih letih spet samska. Pobuda je prišla z moje strani, pa sem vseeno mislila, da bodo zadeve prišle za mano. Zdelo se mi je, da bi morala jokat kot dež, se smilit sama sebi ali kaj podobnega. No, imam se super, niti za minuto nisem obžalovala svoje odločitve in dejansko sem se na nek način sprostila. Takoj začela na novo. Pa s tem ne mislim nove zveze, ampak novo življenje. Ko si v zvezi, se namreč marsikaj spremeni, sploh, če si smotan, kot jaz več kot očitno sem. Zdaj si življenje postavljam nazaj na stare tirnice, vseeno sem pa v teh petih letih pridobila tudi ogromno izkušenj in grem lahko naprej še boljša. No, malo časa mi dajte za to :)
Je pa zanimivo opazovat ljudi. Ko poveš, da se je tvoja zveza zaključila, te vsi grozno prestrašeno gledajo, ne vejo, kaj bi rekli in vsi izustijo nekaj v smislu: a si v redu? Ja, sem v redu :) Več kot le to! In tisti, ki so mi blizu to občutijo. Jaz to šele dobro dojemam. Ampak, če navzven oddajam neko novo energijo, me to več kot veseli. Lepo je pridobiti nekaj samozavesti, veselja, energije, živahnosti. In ne, še kak mesec nazaj si nisem znala predstavljat, da bom pisala kaj takega. Zadeve se pač spreminjajo ...
Že včerajšnji večer je bil poseben. Bil je nov začetek. Danes pa me je zadelo ... Cel dan sem si ponavljala: Če si nekaj močno želiš, se uresniči. In: potrpežljivost je lepa čednost. Bilo je težko, ampak v resnici sem mislila, da bom čakala dlje, potem pa pol ure pred polnočjo dejansko dočakala. In spet imam upanje, eno novo iskrico. Lepo je, ko se ti zvečer želja uresniči in greš lahko miren v posteljo.
Za posladek pa še malo glasbe, da ne bom samo nakladala o stvareh, ki jih nihče ne razume. Spodnji dve pesmi sta bili danes pri meni na repeat cel dan. Prva me je čisto zasvojila, taka fajn priredba mi je :)
Ja, zadnji tedni so bili precej pestri. Danes pa tak poseben dan, da sem se odločila, da končno spet malo dam iz sebe vse svoje misli in začnem novo obdobje mojega bloga. Študijsko leto se bo kmalu zaključilo (upam, da uspešno) in spet bo nekaj več časa za pisanje.
V tem času se je marsikaj spremenilo. Tisto, kar me je najbolj zaznamovalo, je to, da sem po več kot petih letih spet samska. Pobuda je prišla z moje strani, pa sem vseeno mislila, da bodo zadeve prišle za mano. Zdelo se mi je, da bi morala jokat kot dež, se smilit sama sebi ali kaj podobnega. No, imam se super, niti za minuto nisem obžalovala svoje odločitve in dejansko sem se na nek način sprostila. Takoj začela na novo. Pa s tem ne mislim nove zveze, ampak novo življenje. Ko si v zvezi, se namreč marsikaj spremeni, sploh, če si smotan, kot jaz več kot očitno sem. Zdaj si življenje postavljam nazaj na stare tirnice, vseeno sem pa v teh petih letih pridobila tudi ogromno izkušenj in grem lahko naprej še boljša. No, malo časa mi dajte za to :)
Je pa zanimivo opazovat ljudi. Ko poveš, da se je tvoja zveza zaključila, te vsi grozno prestrašeno gledajo, ne vejo, kaj bi rekli in vsi izustijo nekaj v smislu: a si v redu? Ja, sem v redu :) Več kot le to! In tisti, ki so mi blizu to občutijo. Jaz to šele dobro dojemam. Ampak, če navzven oddajam neko novo energijo, me to več kot veseli. Lepo je pridobiti nekaj samozavesti, veselja, energije, živahnosti. In ne, še kak mesec nazaj si nisem znala predstavljat, da bom pisala kaj takega. Zadeve se pač spreminjajo ...
Že včerajšnji večer je bil poseben. Bil je nov začetek. Danes pa me je zadelo ... Cel dan sem si ponavljala: Če si nekaj močno želiš, se uresniči. In: potrpežljivost je lepa čednost. Bilo je težko, ampak v resnici sem mislila, da bom čakala dlje, potem pa pol ure pred polnočjo dejansko dočakala. In spet imam upanje, eno novo iskrico. Lepo je, ko se ti zvečer želja uresniči in greš lahko miren v posteljo.
Za posladek pa še malo glasbe, da ne bom samo nakladala o stvareh, ki jih nihče ne razume. Spodnji dve pesmi sta bili danes pri meni na repeat cel dan. Prva me je čisto zasvojila, taka fajn priredba mi je :)
Druga pa zato, ker ima fajn besedilo - vsaj refren si ponavljam že par dni. Si ga je fajn zapomnit in si ga zapeti, ko ni vse tako, kot bi moralo biti ;)
Vse se da, če človek zna
narisat plus iz minusa.
Vse se da, če človek zna
uživat v tem, kar življenje mu da.
petek, 27. april 2012
Črne mačke prinašajo srečo
Že pred dnevi sem povedala, da sta dve zadevi pritegnili mojo pozornost in bi ju rada delila še z ostalimi. O psih sem že pisala, zato so danes na vrsti mački. Črni. Bav-bav.
Niso bav-bav :) Vraževerje nas ubija. Posledično pa v zavetiščih en cel kup črnih mačk, ki čakajo posvojitelje v nedogled. Nihče jih noče. Ker so črne. Ampak nihče pa ne gleda njihovega karakterja ...
Da ločujemo mačke med seboj po barvi, mi je nekaj bolj nesmiselnega. Vsak maček je lep, pa če je bel, oranžen, trikolor, želvovinast, tigrast, črno-bel, siv ... ali pa črn. Tisti, ki imamo okrog sebe veliko mačk in imamo z njimi nekaj izkušenj, vemo, da so sicer tudi karakterji malo povezani z barvo. Ampak to so le vzorci in lahko rečem, da gre za posploševanje. Kot da bi rekla, da so vse blondinke prijazne. Želvovinke so torej po navadi malo posebne, odštekane, "nore". Trikolor muce so umirjene in prijazne. Črne pa ... imajo eno posebno energijo. So malo samosvoji, a vseeno zelo navezani na človeka. Ponavljam - to so le neki posplošitveni vzorci. Obstajajo izjeme, tako kot povsod.
In da nekdo črne mačke niti pogleda ne, zato, ker je pač črna, mi ni predstavljivo. Ljudje bi takoj posvojili dolgodlako sivo muco, črni pa ne posvetijo niti sekunde pozornosti. Zabavno je potem, ko žival pripeljejo domov in ugotovijo, da je plašna, nezaupljiva, neprijazna ... Hja, kaj pa si gledal le na zunanjost!? Sedaj pa imaš muco, ki jo lahko gledaš in občuduješ njeno neizmerno lepoto, pobožal je pa ne boš nikoli. Verjemite - dogaja se pogosto. Ljudje gledajo le na zunanji videz mačke, pozabijo pa na karakter, potem pa so razočarani, ko vidijo, da tista mala siva dolgodlaka kepica ne odrašča v mačko, kakršno bi si želeli.
Karakter je pomemben. Pri ljudeh, pa tudi pri živalih.
In črne mačke niso čisto nič drugačne od ostalih. Njihov kožuh je pač črn. In to je to. Ne prinašajo nesreče. Le zakaj bi jo? Črni mački prinašajo srečo (tako kot vsi ostali) svojim skrbnikom.
Pozabite na predsodke!
Niso bav-bav :) Vraževerje nas ubija. Posledično pa v zavetiščih en cel kup črnih mačk, ki čakajo posvojitelje v nedogled. Nihče jih noče. Ker so črne. Ampak nihče pa ne gleda njihovega karakterja ...
Da ločujemo mačke med seboj po barvi, mi je nekaj bolj nesmiselnega. Vsak maček je lep, pa če je bel, oranžen, trikolor, želvovinast, tigrast, črno-bel, siv ... ali pa črn. Tisti, ki imamo okrog sebe veliko mačk in imamo z njimi nekaj izkušenj, vemo, da so sicer tudi karakterji malo povezani z barvo. Ampak to so le vzorci in lahko rečem, da gre za posploševanje. Kot da bi rekla, da so vse blondinke prijazne. Želvovinke so torej po navadi malo posebne, odštekane, "nore". Trikolor muce so umirjene in prijazne. Črne pa ... imajo eno posebno energijo. So malo samosvoji, a vseeno zelo navezani na človeka. Ponavljam - to so le neki posplošitveni vzorci. Obstajajo izjeme, tako kot povsod.
In da nekdo črne mačke niti pogleda ne, zato, ker je pač črna, mi ni predstavljivo. Ljudje bi takoj posvojili dolgodlako sivo muco, črni pa ne posvetijo niti sekunde pozornosti. Zabavno je potem, ko žival pripeljejo domov in ugotovijo, da je plašna, nezaupljiva, neprijazna ... Hja, kaj pa si gledal le na zunanjost!? Sedaj pa imaš muco, ki jo lahko gledaš in občuduješ njeno neizmerno lepoto, pobožal je pa ne boš nikoli. Verjemite - dogaja se pogosto. Ljudje gledajo le na zunanji videz mačke, pozabijo pa na karakter, potem pa so razočarani, ko vidijo, da tista mala siva dolgodlaka kepica ne odrašča v mačko, kakršno bi si želeli.
Karakter je pomemben. Pri ljudeh, pa tudi pri živalih.
In črne mačke niso čisto nič drugačne od ostalih. Njihov kožuh je pač črn. In to je to. Ne prinašajo nesreče. Le zakaj bi jo? Črni mački prinašajo srečo (tako kot vsi ostali) svojim skrbnikom.
Pozabite na predsodke!
Všeč mi je, kar so zapisali na zverce.si:
Črne mačke vsak petek, 13. prespijo. Tako kot vse ostale dneve. ;)
Črne mačke sploh niso črne. Črne mačke so zlate!
četrtek, 26. april 2012
Nikoli ne reci nikoli
Prepričana sem, da je vsak človek v moje življenje prišel z namenom ... pa tudi odšel. Vsak ti lahko nekaj da. Vsak te nauči nekaj novega.
Zanimivo pa je, ko človeka poznaš leto, dve ali celo več, pa potem kar naenkrat ugotoviš, kaj je tisto, kar ti daje. In da je to nekaj čisto drugega kot si mislil doslej. Poleg tega je to nekaj, za kar si mislil, da se ne more zgoditi. Pride pa kot strela z jasnega in ti dan postavi na glavo.
Ena od stvari, ki sem se jih pri tej osebi naučila, je torej ta, da ... nikoli ne reci nikoli.
Ker si res nikoli ne bi mislila, da se meni kaj takega lahko zgodi. Zanimivo je, da ljudje lahko presenetimo še sami sebe. Enostavno smo nepredvidljivi. Včasih še sami sebe ne poznamo dovolj dobro, morda kakšno stvar skrivamo še sami pred sabo ali pa ... se samo ne prepustimo toku, temveč preveč močno želimo držati vajeti nad svojim življenjem.
Ljudje smo pač čudni.
Zanimivo pa je, ko človeka poznaš leto, dve ali celo več, pa potem kar naenkrat ugotoviš, kaj je tisto, kar ti daje. In da je to nekaj čisto drugega kot si mislil doslej. Poleg tega je to nekaj, za kar si mislil, da se ne more zgoditi. Pride pa kot strela z jasnega in ti dan postavi na glavo.
Ena od stvari, ki sem se jih pri tej osebi naučila, je torej ta, da ... nikoli ne reci nikoli.
Ker si res nikoli ne bi mislila, da se meni kaj takega lahko zgodi. Zanimivo je, da ljudje lahko presenetimo še sami sebe. Enostavno smo nepredvidljivi. Včasih še sami sebe ne poznamo dovolj dobro, morda kakšno stvar skrivamo še sami pred sabo ali pa ... se samo ne prepustimo toku, temveč preveč močno želimo držati vajeti nad svojim življenjem.
Ljudje smo pač čudni.
sobota, 21. april 2012
Pes je človekov najboljši prijatelj
Že pred časom sem povedala, da sem velika ljubiteljica živali. Danes sem naletela na dve zadevi, ki bi jih rada delila z vami. Morda pa komu le dajo misliti in bo naredil korak naprej ...
Stari psi so definitivno nekaj posebnega. Vedno me stisne pri srcu, ko slišim, da je v kakšnem zavetišču nov pasji starček. Kako se ga lahko znebiš po recimo desetih letih skupnega življenja? Pes je odraščal ob tebi, ti bil zvest in te imel najraje na svetu. Ti pa ga pustiš na cedilu na jesen življenja. Nepredstavljivo!
Drugi pa pravijo, da starega psa ne bi nikoli posvojili. Še odraslega ne bi ali eno leto starega. Vedno slišim, da bi ljudje radi tri mesece stare mladiče. Oh, jaz pa nikoli v življenju ne bi šla posvajati mladiča. Koliko živcev ti je prihranjenih, če posvojiš odraslega psa! In ja - starega psa se lahko nauči novih trikov! Poznam nešteto primerov.
Starčki imajo eno posebno energijo, svojega človeka imajo še raje kot so ga imeli kadarkoli prej. Zelo vesela sem ob zgodbah, ko ljudje posvojijo starejše pse. Nerada rečem, da je pes hvaležen, ampak res - starčki so hvaležni za novo priložnost. In lepo je, da jim lahko polepšamo vsaj zadnje leto ali dve.
Psi so definitivno najboljši prijatelji. Ljudje pa ... kreteni.
Ko izberete življenje s psom, vedite, da ga ne smete nikoli zapustiti. (D. Pennac)
petek, 13. april 2012
Misija: gremo v kino
Včasih niso imeli televizije, pa so bili v kinu vsak teden. Jaz nisem bila že ... nekaj let. Poleg tega - vstopnice za kino so danes tako drage, da te lahko samo na rit vrže. Saj niso normalni - 5 € in več?! Ne, hvala!
Trenutno je aktualen Titanik (mimogrede - sem tisti čudak, ki ga sploh še ni gledal in niti nimam namena) in v.d. tašča je vsa navdušena ugotovila, da je to končno film v 3D, ki ga pa ona mora videti. Blazno jo namreč zanima, kako je videti 3D film.
Tukaj pa se začne misija. Gremo po nekaj letih spet v kino. No, midva sva seveda ostala doma, naj gresta sama :) Ona navdušena, on je že cel dan tarnal, da zvečer ga pa čaka kino in kako škoda je, da nimajo kakšnih lučk, da bi lahko zraven časopis bral.
Ona je pač človek, ki je občutljiv na vsako najmanjšo sapico, poleg tega jo zebe non stop. Kinodvorane so po najinih izkušnjah hladne in na to sva jo seveda opozorila. Ob čisto resnem vprašanju "A naj kapo tudi vzamem?" je bilo pa zame konec. Smeh :)
Kar mi je pri `iti v kino´ posebej zanimivo, je to, da ljudje enostavno morajo kupiti kokice. Seveda, v kino se gre zato, da se dobro naješ. Pa še eno veliko CocaColo, da greš potem vsaj trikrat na wc (med filmom, se razume). Saj ni treba kupiti vsega, kar ti ponudijo! Greš, pogledaš film, se imaš fino in ... to je to. Nažiranje s kokicami, srkanje pijače po slamici ... ojoj, a res to rabimo med gledanjem filma?
Mogoče je to razlog, da že toliko časa nisem bila v kinu. Včasih je bilo tudi bolj zabavno, ker je bilo v dvorani več ljudi in je bil ogled komedije recimo še toliko zanimivejši - še več smeha. No, grozljivko sem v kinu gledala samo enkrat (če ni bila to celo edina grozljivka v mojem življenju ...) in ne bi ponovila. Kričanje, dodatno ustvarjanje panike ... oh, joj.
No, na nove filme bom še naprej čakala malo dlje, potem pa ob gledanju raje uživala na domačem kavču.
Trenutno je aktualen Titanik (mimogrede - sem tisti čudak, ki ga sploh še ni gledal in niti nimam namena) in v.d. tašča je vsa navdušena ugotovila, da je to končno film v 3D, ki ga pa ona mora videti. Blazno jo namreč zanima, kako je videti 3D film.
Tukaj pa se začne misija. Gremo po nekaj letih spet v kino. No, midva sva seveda ostala doma, naj gresta sama :) Ona navdušena, on je že cel dan tarnal, da zvečer ga pa čaka kino in kako škoda je, da nimajo kakšnih lučk, da bi lahko zraven časopis bral.
Ona je pač človek, ki je občutljiv na vsako najmanjšo sapico, poleg tega jo zebe non stop. Kinodvorane so po najinih izkušnjah hladne in na to sva jo seveda opozorila. Ob čisto resnem vprašanju "A naj kapo tudi vzamem?" je bilo pa zame konec. Smeh :)
Kar mi je pri `iti v kino´ posebej zanimivo, je to, da ljudje enostavno morajo kupiti kokice. Seveda, v kino se gre zato, da se dobro naješ. Pa še eno veliko CocaColo, da greš potem vsaj trikrat na wc (med filmom, se razume). Saj ni treba kupiti vsega, kar ti ponudijo! Greš, pogledaš film, se imaš fino in ... to je to. Nažiranje s kokicami, srkanje pijače po slamici ... ojoj, a res to rabimo med gledanjem filma?
Mogoče je to razlog, da že toliko časa nisem bila v kinu. Včasih je bilo tudi bolj zabavno, ker je bilo v dvorani več ljudi in je bil ogled komedije recimo še toliko zanimivejši - še več smeha. No, grozljivko sem v kinu gledala samo enkrat (če ni bila to celo edina grozljivka v mojem življenju ...) in ne bi ponovila. Kričanje, dodatno ustvarjanje panike ... oh, joj.
No, na nove filme bom še naprej čakala malo dlje, potem pa ob gledanju raje uživala na domačem kavču.
torek, 10. april 2012
Sms storitve poneumljajo
Sva prava za skupaj? Me ljubi?
Kakšne spremembe mi prinaša pomlad? Se bom zaljubila?
Kako je ime mojemu sanjskemu partnerju?
Katero je najprimernejše ime za mojega otroka?
Najbolje, da pošlješ sms na XXXX in v nekaj sekundah dobiš odgovor. Kako preprosto!
Sediš na klopci v parku, pošlješ sms, da izveš ime sanjskega partnerja, ti povejo, da je Bojan in potem mimoidoče moške sprašuješ, kako jim je ime. Ko srečaš Bojana, veš, da je to to. Ali kaj? Haha, res ne vem, kako naj bi to delovalo oziroma kaj si predstavljajo ...
Ena najboljših mi je ta. Pošlješ sms s svojim imenom in imenom partnerja. Ena stvarca potem izračuna, da bo najbolj primerno ime za tvojega otroka Matic (mimogrede še izveš, katerega spola bo). In potem se v prihodnjem letu rodi ogromno število otrok z imenom Matic, ker je pač to le eno od imen, ki jih "stvarca" ima v svoji bazi. Ali kaj? No, tudi ta del mi ni jasen.
Predvsem pa ne morem dojeti, da res obstajajo ljudje, ki nasedejo tem fintam!? Če ne bi, potem tudi te storitve ne bi več delovale. Tako pa jih je vedno več!
Poneumljajo ljudi in groza me je, v kaj se bo vse to razvilo. V roku nekaj let bo nekaj vsakdanjega, da nek sistem vprašaš, kaj bi bilo dobro jesti za kosilo, kje prečkati cesto ... in nekdo bo bogato služil na račun poneumljenih.
Kakšne spremembe mi prinaša pomlad? Se bom zaljubila?
Kako je ime mojemu sanjskemu partnerju?
Katero je najprimernejše ime za mojega otroka?
Najbolje, da pošlješ sms na XXXX in v nekaj sekundah dobiš odgovor. Kako preprosto!
Sediš na klopci v parku, pošlješ sms, da izveš ime sanjskega partnerja, ti povejo, da je Bojan in potem mimoidoče moške sprašuješ, kako jim je ime. Ko srečaš Bojana, veš, da je to to. Ali kaj? Haha, res ne vem, kako naj bi to delovalo oziroma kaj si predstavljajo ...
Ena najboljših mi je ta. Pošlješ sms s svojim imenom in imenom partnerja. Ena stvarca potem izračuna, da bo najbolj primerno ime za tvojega otroka Matic (mimogrede še izveš, katerega spola bo). In potem se v prihodnjem letu rodi ogromno število otrok z imenom Matic, ker je pač to le eno od imen, ki jih "stvarca" ima v svoji bazi. Ali kaj? No, tudi ta del mi ni jasen.
Predvsem pa ne morem dojeti, da res obstajajo ljudje, ki nasedejo tem fintam!? Če ne bi, potem tudi te storitve ne bi več delovale. Tako pa jih je vedno več!
Poneumljajo ljudi in groza me je, v kaj se bo vse to razvilo. V roku nekaj let bo nekaj vsakdanjega, da nek sistem vprašaš, kaj bi bilo dobro jesti za kosilo, kje prečkati cesto ... in nekdo bo bogato služil na račun poneumljenih.
Naročite se na:
Objave (Atom)